Sedli smo ob ogenj, ta je pomirjujoče prasketal, in Mojca je iz torbe vzela šop papirjev. Nikoli prej se nisva zanimala za astrologijo. Mojco sva poznala kot prijateljico in vzbudila nama je radovednost, saj je v pogovorih o svojem delu podirala vse stereotipe, ki sva jih imela o astrologiji. Zato naju je premagala radovednost in prosila sva jo za izdelavo horoskopa. Pripravila nama je osebnega in tudi partnerskega.

Obsedela sva kot pribita. Mojca je končala povzetek najine astrološke karte, najine usode. Skorajda srhljivo je bilo poslušati o sebi in o naju na ta način. Nekdo je imel dostop do najglobljih in najintimnejših kotičkov najinih osebnosti, do najinih potencialov in slabosti, videl je v prazgodovino vsakega od naju in razpiral prihodnost. Nekdo je videl v vse skrivnosti najinega odnosa! Poslušanje se je spremenilo v en sam de ja vu! Bilo je spominjanje! In tudi soočanje z odporom do spominjanja. Kot plasti stare zasušene barve so se luščili ti praspomini z njenimi besedami. Znano neznano. Prepoznaš, koliko o sebi in drugih pravzaprav intuitivno že veš, pa temu ne posvečaš dovolj pozornosti, saj je vedenje intuitivno in ne racionalno. Pravzaprav tudi bežiš od njega, saj dregne v prastare rane. Smo dovolj močni, da se s tem soočimo? Smo dovolj modri, da nas ta spoznanja osvobodijo?

 Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 19, 27. 10. 2015