Ko sta leta 2005 britanska zakonca Griffith na loteriji zadela 1,8 milijona funtov (malo manj kot 2,5 milijona evrov), je bila njuna sreča nepopisna. Ko so ju novinarji spet obiskali šest let pozneje, je bila nepopisna njuna nesreča. Medtem sta bankrotirala in se razšla. Čudovita hiša, ki sta jo kupila in opremila, je bila naprodaj. Njegovi prestižni avtomobili in njene dizajnerske torbice so bili že zdavnaj prodani. Hčerki sta iz dragih zasebnih šol prepisala v brezplačne javne. Lara je ves dan in pozno v noč garala v kozmetičnem salonu, ki je bil nekoč njen. Roger, ki se je odselil nazaj k staršem, je imel, je razkril novinarjem, na svojem računu samo sedem funtov (manj kot deset evrov). In kup dolgov, ki jih ne bo mogel nikoli poplačati. Komunicirala sta samo s SMS-sporočili, »pa še takrat sta se samo prepirala.«
Ampak, hecna stvar, Lari ni bilo niti malo žal, da sta zadela na loteriji. Obžalovala je samo stvari, ki sta jih naredila potem. »Roger je vedno govoril, da bo lepega dne zadel na loteriji in da bo potem tisto njegov pokojninski sklad, ampak ko se je zares zgodilo, je bil pravi šok, » je rekla. »Seveda je bilo vznemirljivo, o tem vsi sanjajo, ne? Toda če se ozrem nazaj, so se prav s tem začele tudi najine skrbi. … Tole vam povem, zmaga na loteriji ni tisto, kar pričakujete. Večina ljudi konča na slabšem, kot je bila prej, in nihče ne sočustvuje s tabo, ker si denar zadel, ne pa prislužil. Jaz nisem niti nazaj na začetku, še veliko na slabšem sem kot takrat, preden smo zadeli.«
Kako dolgo bo trajalo? Ne dolgo. Z denarjem so prišli prepiri. Roger in Lara nista imela enake predstave o tem, kako je treba z denarjem ravnati. Roger je menil, da bi morala oba pustiti službo in (zelo varčno in skromno) živeti od dobljenega denarja, Lara pa je hotela še naprej delati, večino denarja pametno vložiti, nekaj pa ga dati na stran za zapravljanje. »Pravzaprav ni tako bajen občutek, da lahko plačaš vse, kar si poželiš,« je priznala. »Strah naju je bilo. Ves čas se sprašuješ, je tako prav? Bova izgubila denar? Je to prava odločitev? Kako dolgo bo trajalo? Kar naprej sva bila pod stresom. Obupno sva se bala, da bi zamočila, a je težko, ker ti kar naprej na vrata prihajajo svetovalci v nobel oblekah in dragih avtih in pravijo, poskrbel bom za vas, kar zaupajte mi. Komu sploh lahko zaupaš?«
Saj. Zakonca Griffith, kot večina ljudi, nista imela pojma, kako ravnati z ogromno količino denarja. Skušala sta biti preudarna in ravnati pametno, pa sta vse narobe naredila. Roger je poskušal uresničiti svoje najstniške sanje in postati rockovski zvezdnik. Z bendom, s katerim je igral med študijem, je za 25.000 funtov (40.000 evrov) posnel album. Prodali so 600 izvodov.
Malo sta imela tudi smole – pogorela jima je hiša in jo je bilo treba potem obnoviti –, predvsem pa so ju pokopali nespametna vlaganja in gospodarska kriza, za katero nista niti slutila, da prihaja. »Vse dni sem delala do devetih ali desetih zvečer, da bi postavila na noge svoj lepotni salon, pa je samo požiral denar. Priznam, ni bilo lahko živeti z mano, a tudi Roger je znal biti sebičen. V nos mu je šlo, ko sem se s stekleničko parfuma za 60 funtov malo pocrkljala, ker sem delala 60 ur na teden. Vendar se mi ni niti sanjalo, kako hudo je finančno stanje, dokler ni bilo prepozno.«
Jaz, Dorothy. Dokončno je bilo prepozno, ko je na moževem računalniku prebrala njegovo pošto in prišla do sklepa, da jo vara. Ko je zahtevala pojasnilo, je pograbil svoje stvari in oddrvel. Telefona ni dvigoval, na Facebooku jo je blokiral. Ko se je čez teden dni vrnil, se ni vrnil zato, da bi se spravil z ženo – priznal ji je, da bi rad stanoval doma, ker je ves denar izpuhtel. Rekla je ne.
»Oba sva visoko izobražena človeka in sva trdo garala, da bi najini posli uspeli. Če se to lahko zgodi nama, se lahko zgodi vsakemu,« je vzdihnila Lara. »Kar odšel je in me pustil, da se sama otepam s problemi. Počutim se kot Dorothy v Čarovniku iz Oza, ko odgrne zaveso in odkrije, da sploh ni čarovnik, temveč čisto navaden butelj.«
Ko denar poide, pamet pride, pravi mednarodno znan slovenski pregovor. Že, a človek bi si želel, da bi pamet vsaj enkrat majčkeno pohitela.
Kje je dobrotnik, ki mi raztrga srečko? Ko je Američan Jack Whittaker leta 2002 na loteriji zadel 315 milijonov dolarjev, je bil to rekordni dobitek, pa mu že prej ni šlo slabo – njegovo gradbeno podjetje je bilo vredno kakšnih 17 milijonov dolarjev. Jack je imel občutek, da mu denarja ne bo nikoli zmanjkalo. Motil se je.
Veliko milijonov je razdal v dobrodelne namene, ustanovil je tudi lastni dobrodelni sklad. Ženski, ki mu je prodala zmagovalno srečko, je dal 50.000 dolarjev v gotovini. In je še vedno ostalo dovolj, da si je kupil, karkoli si je poželel. In poželel si je marsikaj. Nekoč si je na primer zaželel striptiza in si ga je tudi privoščil, ampak medtem so mu iz avtomobila ukradli aktovko z več kot pol milijona gotovine. Zakaj bi nekdo s seboj nosil pol milijona dolarjev? In zakaj, ZAKAJ, bi denar puščal v avtu?
Denar še ni pošel, pamet se je že spet nekje obirala, pa je Jack že čez nekaj mesecev spet pustil denar v avtu. In spet so mu ga ukradli. Čeprav tokrat samo pičlih 200.000 dolarjev. Človek bi rekel, da je naravnost prosil za težave.
Aretirali so ga zaradi vožnje pod vplivom alkohola, vnukinja in nato še hči sta mu umrli zaradi mamil. Leta 2007 je policiji prijavil, da so mu tatovi povsem izpraznili bančni račun. Tatovi so imeli radi Jacka Whittakerja. Naravnost oboževali so ga.
Kazino iz Atlantic Cityja, ki ga je tožil zaradi dolgov, ki si jih je nakopal v igralnici – bil je milijon in pol v minusu – mu ni imel več česa pobrati. Oh, želim si, da bi bil raztrgal tisto srečko, je vzdihnil Whittaker.
Pamet je vsa zasopihana spet pridrvela prepozno.
Še to zadenemo, pa gremo. Po drugi strani pa je Whittaker vsaj zadel na loteriji in preživel. Nekateri dobitniki se ne morejo pohvaliti niti s tem.
Urooj Khan si je prisegel, da ne bo več kupoval srečk. Samo še zadnjo, zaprmej ta zadnjo srečko si privošči, pa konec. Z zadnjo srečko je na ekspresni loteriji leta 2012 zadel milijon dolarjev. Veselil se ga je samo en mesec, dan potem, ko je od loterije dobil ček (po davkih je ostalo še 425.000 dolarjev), je bil šestinštiridesetletnik mrtev in ga ni utegnil niti unovčiti. Naravna smrt, je razsodil mrliški oglednik, šele po vztrajanju nekega sorodnika so naredili natančnejšo avtopsijo in toksikološki test, in ta je pokazal, da je možakarja pokosila zastrupitev s cianidom. Ne vedo, kdo mu ga je podtaknil. Ček je pa medtem nekdo unovčil.
Billie Bob Harrell Jr. je leta 1931 na teksaški državni loteriji zadel 31 milijonov dolarjev. Samo dvajset mesecev pozneje je naredil samomor. Vmes je denar podarjal cerkvi, sorodnikom in prijateljem kupoval avtomobile, revežem je podaril 480 puranov. Njegovo nebrzdano zapravljanje je pritegnilo pozornost nepravih ljudi – grozili so mu in ga izsiljevali. »Zadetek na loteriji je najhujše, kar se mi je v življenju zgodilo,« je potožil malo pred smrtjo.
Jeffrey Dampier je svoj dvajsetmilijonski zadetek proslavil tako, da je vsem sorodnikom kupil darila – tudi svakinji Victorii, njegovi ljubici. Žal se je izkazalo, da ni bila samo njegova – Victoria in njen drugi ljubimec Nathaniel sta ga ugrabila in zvezala. »Ustreli ga, sicer bom jaz ustrelil tebe,« je Victorio pred izbiro postavil ljubosumni Nathaniel. In je tako Victoria po premisleku izbrala svoje življenje, milijonar je dobil kroglo v glavo, ugrabitelja pa dosmrtno ječo.
Pa kaj ta pamet res nikoli ne pogleda na uro? Ali vsaj na koledar …
Ves članek preberite v Zarji št. 17, 13. 10. 2015
