Pred dvajsetimi leti ga je posel zanesel v Ukrajino, tam pa se je srečal z vrsto nenavadnih situacij.

V Ukrajino po granulate. Milan Gornik, zelo zgovoren in iznajdljiv človek,  je po naključju srečal dva ruska državljana in jima povedal, da  išče stik za nakup  granulatov (za izdelavo plastike), ki naj bi bili v Ukrajini zelo poceni. Ni dolgo trajalo, pa je že imel naslov Stasa Nazarenka iz mesta Borispoll, 40 km južno od Kijeva. Kar s svojim  golfom se je odpravil k  njemu, Nazarenko pa ga je toplo sprejel in povabil, da naj, dokler bodo trajali  pogovori  v Kijevu,  živi kar pri njegovi družini. Seveda je bil Milan darežljiv in je »častil« družino, ta pa si je – brez njegove vednosti – tudi marsikaj »sposodila«.  Kmalu je uvidel, da je prišel v  »hudo mafijsko združbo«, zato je hotel stike prekiniti, vendar ni šlo zlahka. Obrnil se je na SBU (njihovo  notranjo obveščevalno službo), da bi ga zaščitili,  in tam spoznal podpolkovnico Antonino Kohan Aleksejevo. Prisluhnila mu je. Po spletu okoliščin se je z njo in z njeno nadrejeno Raiso Patelejevno prav prijateljsko povezal, in to mu kasneje še velikokrat koristilo.

Po odhodu od »gostitelja« ga je ukrajinska policija večkrat ustavila in ustrahovala s pištolami ter mu nazadnje – pod obtožbo, da je vohun –  zaplenila avto ter pobrala dokumente.  Njegova pripoved je kot napet film:  bežal je  pred streli, ker pa se je vse to odvijalo v bližini vojaške baze, je tam namenoma povzročil incident, da bi se rešil mafije. »Vedel sem, da me bo uradna oblast zaradi incidenta aretirala in poslala v zapor – v tem sem videl edino možno rešitev.«

Več v Zarji št. 17, 13.10.2015