Na urgenci so ga poslali domov, češ, izvidi ne pokažejo nič posebnega. Kasneje je osebna zdravnica ugotovila zvišano vrednost prostatičnega specifičnega antigena v serumu (PSA), ki lahko kaže na raka prostate. Pri Zvonimirju Krobotu je bil ta sum potrjen. Da bi izvedeli, ali je rak metastaziral, so zdravniki opravili še 14 specialističnih preiskav. Vse je kazalo na to, da metastaz ni nikjer drugje. »Oče pa se je počutil vsak dan slabše, julija, po dodatnih preiskavah zaradi hudega otekanja bezgavk na vratu, pa se je izkazalo, da gre za raka na pljučih, z metastazami po vsem telesu.
Grozljiva panika. »Atijeva bolezen je vsak dan napredovala, zdravniki so poskusili tudi s kemoterapijo, vendar napovedi niso bile obetajoče. Pri prvi kemoterapiji je bil tri dni v bolnišnici, da so lahko zdravniki opazovali, kako jo prenaša. Onkolog je takrat rekel, da atijevega raka ne morejo pozdraviti, kemoterapija pa mu lahko podaljša življenje. Takrat je moj ati verjetno prvič v resnici dojel, da je neozdravljivo bolan. Ne morem vam opisati, kakšen strah ga je prevzel! V bolnišničnem parku je sklenil roke kot pri molitvi, me gledal in govoril, naj mu pomagam. Njegov strah je bil tako gost, da bi ga lahko rezal z nožem. Ta strah je seveda prešel tudi name, bala sem se očeta vzeti iz bolnišnice, vseskozi sem imela v glavi misel, kaj pa če si kaj naredi. Počutila sem se popolnoma nemočno …«
Seveda je Petra očeta po treh dneh vzela domov. Strah pa je bil še vedno prisoten. Pri očetu, ki je težko prenašal posledice kemoterapije, in pri vseh domačih, ki so ljubeče skrbeli zanj. Niti za trenutek ga niso pustili samega, pri negi je sodelovala vsa širša družina. Septembra 2014 je Zvonimirja Krobota čakala druga kemoterapija. Po koncu je onkologinja rekla, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Zdaj lahko predpiše samo še morfij proti bolečinam. »Bila je popolnoma iskrena do nas: po njihovih izkušnjah ob taki diagnozi, kot jo je imel naš ati, bolnik lahko preživi en mesec, največ dva, je rekla. Spet nas je vse zajela nemoč, sploh nismo mogli verjeti, da se nam to dogaja. Morda pa le ni tako hudo, sem se tolažila. Vedno smo bili zelo povezana družina, z atijem pa sem imela prav poseben odnos. Veliko sva se pogovarjala, vedno mi je stal ob strani, zdaj pa naj bi bilo tega kar naenkrat konec, « se spominja vprašanj, ki so se ji podila po glavi lansko jesen.
Pojdite v hospic! Istega dne, ko je onkologinja družini povedala, da za očeta tako rekoč ni več pomoči, se je njegova žena popoldne vrnila v bolnišnico. Še enkrat je govorila z onkologinjo. Ta ji je med drugim predlagala, naj skušajo možu zagotoviti prostor v ljubljanski hiši hospica. »Mami sploh ni vedela, kaj je to hospic. Doma smo ji razložili, da tja pridejo samo ljudje, ki umirajo! Takrat smo šele zares dojeli, da ni povratka, da ati zares odhaja. Da umira. Ne znam ubesediti, kaj je ob tem doživljala vsa družina. Vedela sem samo to – atija ne dam, nikamor ne bo šel, ostal bo doma, pa če se zgodi ne vem kaj!« Tudi gospod Zvonimir ni želel oditi od doma. »Stopili smo skupaj, se pogovorili in sprejeli odločitev, da ostane doma. Saj nas je veliko, bomo že zmogli nego, smo si govorili in se spodbujali, saj smo vedeli, da so pred nami težki časi, predvsem v čustvenem smislu, ne toliko zaradi nege bolnika. Vedela pa sem, da ljudje iz hospica pridejo pomagat tudi na dom, zato sem se odločila, da jih pokličem,« s solzami v očeh pripoveduje Petra. Obe se zazreva v fotografijo njenega očeta, ob kateri so rože in sveča. »Veste, velikokrat se kar pogovarjam z njim,« mi zaupa Petra, ko se pomiri. »In mi odleže,« še reče in poboža fotografijo v okvirju.
