In so seveda »zato, da ven odnesejo pajka«, »zato, da popravijo, kadar se kaj pokvari« in »zato, da me pelje plesat« popolnoma legitimni odgovori, ampak zdaj smo dobili znanstveno utemeljitev za obstoj moških. Deset let so znanstveniki raziskovali, opazovali, tuhtali, delali zapiske in zdaj končno vemo, kaj je šlo naravi po metaforični glavi, ko je ustvarila (in obdržala) moške. Čas je že bil.
»Hoteli smo razumeti, kako darwinovska selekcija lahko dopušča, da ta povsod razširjeni in navidezno zapravljivi sistem še kar obstaja, ko pa bi bil vendar sistem, v katerem vsi osebki brez seksa proizvajajo potomce – kot na primer v povsem ženskih aseksualnih populacijah –, bistveno učinkovitejša pot do večjega števila potomcev,« je razložil vodja raziskave, profesor Matt Gage z univerze East Anglia. Po desetih letih raziskovanja so zdaj prepričani, da so našli odgovor, in sredi maja so ga objavili v reviji Nature. Dve besedi: seksualna selekcija.
Seks za napredek znanosti. »Skoraj vse mnogocelične vrste na svetu za reprodukcijo uporabljajo seks, toda obstoja seksa ni lahko razložiti, s seboj namreč prinaša tudi velika bremena, eno od najočitnejših je to, da bo samo polovica potomcev, namreč hčerke, dala potomce. Zakaj bi katerakoli vrsta zapravila toliko truda za sinove? Naša raziskava je pokazala, da je tekmovanje za reprodukcijo med samci zelo koristno, saj izboljša genetsko zdravje populacije,« pravi prof. Gage.
Že Charles Darwin je pisal o seksualni selekciji, pri kateri so si samčki konkurenca, samičke pa so tiste, ki izbirajo. In zato imajo samci pri nekaterih vrstah bolj pisano perje, bolj razvejano rogovje. Ali večji avto. A vse do zdaj nismo vedeli, kako zelo pomembno je to za zdravje in uspeh celotne vrste.
Do tega spoznanja je profesorju in njegovi ekipi pomagal priti neugledni hrošček mokar. Kot pove njegovo ime, živi v moki in ste ga morda srečali v pokvarjeni vrečki moke, iz katere so lezli črvi – znak, da je mokar tam nepooblaščeno seksal. Profesor Gage pa je hroščke vpregel, da so deset let nesebično seksali za znanost. Samci mokarjev razen svojih genov za potomstvo ne prispevajo prav ničesar, in so bili torej ti hroščki idealni za poskus, ki naj bi ugotovil, zakaj samice sploh potrebujejo te povsem neuporabne dedce.
Najmočnejši obstanejo. Sedem let, to je okrog petdeset generacij hroščev, so parili mokarje v različnih skupinah – v nekaterih je devetdeset samčkov tekmovalo za naklonjenost samo desetih samic, v drugih so prevladovale samice, v tretjih samec ni imel konkurence, samica pa ne izbire, ker so parili po enega samca in eno samico. Naslednja tri leta so v vsaki generaciji parili brate in sestre, da bi videli, ali so se v hroščih nakopičile škodljive mutacije genov. Tole so odkrili: skupine, kjer je bilo spolne selekcije malo, so izumrle v desetih generacijah. Skupine, kjer so bili hrošči monogamni, po en samček in ena samička, torej sploh nobene seksualne selekcije, so storile žalosten konec v komaj osmih generacijah, zato pa so skupine z malo samicami, kjer so se morali samčki pošteno potruditi za seks, cvetele še po dvajsetih generacijah parjenja med sorodniki.
Logičen zaključek je torej, da spolna selekcija, v kateri samci tekmujejo med seboj, da bi jih samica izbrala, izboljšuje nabor genov in s tem zdravje celotne populacije. Naklonjenost samičke si izborijo najkrepkejši in najbolj zdravi samci, ki tako uspešno razširjajo svoje gene. »Seksualna selekcija je filter, ki odstranjuje škodljive genske mutacije,« ugotavlja prof. Gage. Pomanjkanje selekcije, ko bodisi ni seksa ali pa ni potrebe za medsebojno tekmovanje za seks, pa proizvaja genetsko šibkejše populacije, ki jim grozi izumrtje. Brez moške polovice bi se genske mutacije nalagale iz generacije v generacijo, dokler vrsta ne bi bila več sposobna preživeti.
In zato, vidite, so samci pomembni.
