Živeli so v domovini, ki je od Slovenije oddaljena več sto kilometrov.
Živeli so povprečno. Oče je bil taksist, mamica je skrbela za hišo in otroke.
Šest otrok, eden od njih rojen z motnjami v razvoju. S sredstvi, ki jih je zaslužil oče, so skromno preživeli, saj je mamica skupaj z otroki obdelovala zemljo ter pridelala zelenjavo in sadje. Vojna jim je vzela dom, stare starše pa druge sorodnike in prijatelje, ranila mamico …
Oče je, v strahu za njihova življenja, sledil prijateljem, ki so že zbežali v Slovenijo. Prepričan je bil, da bo tudi tu lahko delal in zaslužil vsaj toliko, da bodo v miru ter skromno živeli naprej. Čeprav v tuji deželi.
Prva nastanitev je bila v – azilu za tujce. Nato pri prijateljih.
In se je zapletlo.
Družini ni uspelo urediti ustreznih dokumentov za bivanje.
Oče ni dobil dela, zdravstveno stanje mamice se je slabšalo.
Dostopnost do zdravniške pomoči je bila slaba. Tudi ustreznih zdravil ni dobivala.
Znašli so se v katastrofalnem pomanjkanju. Vsega.
Tudi hrane za otroke.
Obljubljena dežela je postala hiralnica.
Toda bil je mir in vsaj za ohranitev življenja se jim ni bilo treba bati.
Upanje vselej umira zadnje.
Končno je sem in tja očetu uspelo dobiti delo – na črno. Dokler ga niso dobili. In je bil kaznovan njegov delodajalec, pa tudi sam.
Obupan je iskal možnosti, da bi bil vendarle koristen, da bi lahko kot pravi oče in mož poskrbel za družino. Ustanovil je s. p.
Znanci so mu posodili nekaj denarja – in kupil je star kamionček.
A je bil tako star, da ga ni bilo mogoče več popraviti.
Hodil je od vrat do vrat – ni prosil za denar. Prosil je – za dovoljenje za delo. Ni ga dobil.
Moral je zapreti komaj ustanovljeno podjetje, saj ni zmogel stroškov. Za ovratnik pa so mu že dihali tudi upniki.
Vse več zdravstvenih težav je imel tudi takrat nekajletni Imer, ki se je rodil z motnjami v duševnem razvoju.
Emira je imela 13 let, bila je največja med otroki, Emer jih je imel dvanajst, Desira enajst, Dževan in Rifet devet ter Imer šest.
Bili so pridni kot mravljice. In bili so tako zelo skromni, da so drug od drugega nosili čeveljce, čeprav so enega tiščali, za drugega so bili preveliki, tretjemu pa ravno prav.
Kadar so odhajali od doma, so pazili, da so šli vsak zase. Tudi oblačili so se tako. Drug od drugega in drug za drugim.
Njihov jedilnik je štel le en obrok na dan. In pediater je ob pogledu na koščena telesca dobesedno osupnil.
Več v Jani št. 29, 21.7.2009
NAKAZILA: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
TRR: 0201 2002 0297 991, SKLIC 133209.
