Prvi denar je zahteval naš avto iz druge roke, ki sva ga napojila za 20 evrov, vinjete pa tu ne bomo šteli v stroške. Po avtocesti, ki je bila tako rekoč vso pot zaprta na enem pasu (delavca ali stroja pa nisva videla niti enega), sva dobro razpoložena prepevala vse do avtokampa v Luciji, naše prve postaje. Pobrala sva ves nujni plažni asortiment, naložila še nekaj namišljenima otrokoma in podali smo se na plažo. Četrt kampa je bilo praznega, kopalcev ni bilo veliko. Predvsem Slovenci in Čehi so imeli celo toliko prostora, da si je vsak lahko našel prostor v senci, kar je bilo še pred dvema letoma nepredstavljivo. Še preden sva se dobro namestila, naju je prestrašila tabla na zidu. Za vstop na kopališče je zahtevala deset evrov na osebo. Torej 40 za našo namišljeno družino. Hm. Stroška za kopanje v našem proračunu pač nisva predvidevala. Konec koncev bi to pomenilo, da bi samo za dostop na plažo v enem tednu odštela 280 evrov. To pa je toliko denarja, kot sva predvidevala zapraviti za vso hrano. Previdno sva se ozrla za kom, ki neplačnike vse osramočene izžene s plaže...

                                                                                       Več v Jani št. 29, 21.7.2009