Mušje ličinke so za zdravljenje okuženih ran uporabljali v različnih kulturah – od avstralskih aboriginov, kitajskih kmetov do ribičev z Nove Fundlandije. Nato je terapijo z ličinkami v tridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljalo kar 200 bolnic, po letu 1945 pa so zaradi odkritja antibiotikov to metodo zdravljenja ran opustili. Zaradi pojava bakterij, ki so odporne proti antibiotikom, so zdravilne ličinke spet dobile veljavo. Na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani so v uspešnem projektu z Biotehniško fakulteto pozdravili 36 pacientov s kroničnimi ranami ter prvi na svetu izvedli aplikacijo izločka ličink na rano.
Pogovarjali smo se s ključnimi akterji – tako na Kliničnem centru kot na Biotehniški fakulteti –, in zanimivo je, da vsak zase zatrjujejo, da so bili prav oni pobudniki raziskovalnega projekta, ki je privedel do zelo uspešnih rezultatov. Prim. Ciril Triller, dr. med., vodja ambulantne dejavnosti kliničnega oddelka za kirurške okužbe, se je z zdravljenjem z ličinkami seznanil pred 14 leti na medicinskem kongresu v Angliji. »Vedeli smo, da so ličinke učinkovit nadomestek za kirurško odstranjevanje mrtvega tkiva v ranah, in pred dobrimi petimi leti je prof. dr. Dragica Maja Smrke, dr. med., začela projekt zdravljenja oziroma celjenja ran z ličinkami ter k njemu pritegnila Biotehnično fakulteto, saj mora nekdo ličinke oziroma larve proizvajati,« pravi Triller. Na Biotehniški fakulteti je projekt vodila predstojnica katedre za biologijo mikroorganizmov prof. dr. Nina Gunde Cimerman. Zamisel za projekt se ji je porodila po naključju. »Moj mož je kirurg travmatolog in pred leti je spoznal nemškega kirurga, ki je terapijo z ličinkami prvi uvedel v Nemčijo. Z zdravilnim učinkom ličink se je spoznal v Afriki, kjer je to del tradicionalnega zdravljenja, nato pa smo skupaj preživeli počitnice in takrat me je začel nagovarjati, naj se kot mikrobiologinja raziskovalno lotim tega zanimivega področja,« pove Cimermanova.
Kakorkoli, kirurgi so potrebovali ličinke, biologi so potrebovali primerne rane. Ekipa z Biotehnične fakultete je skrbela za ličinke (muhe v primernih razmerah izležejo jajčeca, ki jih je treba sterilizirati, nato se izležejo ličinke), na kliničnem oddelku za kirurške okužbe pa so se kirurgi odločali, katere rane so primerne za takšno zdravljenje. »Rano je treba skrbno izbrati – imeti mora nekroze (mrtvo tkivo), vendar ne v predebelih slojih. Terapija z ličinkami je idealna posebej za tiste bolnike, ki jih lahko kirurški poseg ogrozi,« pojasni primarij Triller.
Ličinke napadejo mrtvo tkivo. Kronične rane so velik problem, ki se ga niti ne zavedamo. Veliko bolnikov s takšnimi ranami se postopoma osami. To so namreč odprte rane (golenje razjede, rane zaradi pritiska, rane pri diabetikih, opekline, onkološke rane po obsevanju), ki se ne zarastejo niti po šestih tednih ali več, iz njih teče obilen smrdeč izcedek, na rani je veliko mrtvega tkiva, ki zajema vedno globlje strukture, rana se poglablja. Nekroze je treba odstraniti, saj vzdržujejo infekcijo – v ranah je namreč ogromno bakterij, ki jih moramo odstranjevati – in ena od možnosti je terapija z ličinkami.
Več v reviji Jana, št. 33, 18. 8. 2009
