Pa je to res? ZZZS vsako leto trdi, da stroški za zdravila vratolomno naraščajo. Iz poslovnega poročila ZZZS za leto 2008 razberemo, da so se stroški za zdravila »skupaj z medicinsko-tehničnimi pripomočki ter nekaterimi drugimi vrstami odhodkov« v primerjavi z letom prej povečali za 16,8 odstotka. Pri tem ne vemo, koliko od tega je šlo za »medicinsko-tehnične pripomočke in nekatere druge vrste odhodkov«, ki ostajajo uganka. V istem poročilu piše tudi, da je od vseh stroškov zdravstva delež za zdravila manjši kot leto prej. Za to naj bi bilo krivo povišanje plač, kar je podražilo zdravstvene storitve. V resnici so se izdatki za zdravila povečali le za 1,5 odstotka.

ZZZS namerava s predvidenim obveznim generičnim predpisovanjem zdravil stroške zanje še zmanjšati. Kar v resnici pomeni, da bodo zavarovanci za isti denar dobili (še) manj. Obvezno generično predpisovanje zdravil pomeni, do bo moral vsak zdravnik po novem na recept napisati ime aktivne učinkovine in ne imena zdravila. Na primer, ne bo napisal »Lekadol«, pač pa paracetamol, kakor se imenuje aktivna učinkovina v omenjenem zdravilu. V lekarni bo farmacevt bolniku dal zdravilo s to aktivno učinkovino, ki bo takrat tej v skupini najcenejše. Nekatera zdravila, ki jih zdravniki predpisujejo največ (predvsem za zniževanje krvnega tlaka in zmanjševanje maščob v krvi ter za želodčne težave), imajo že precej generikov, se pravi zdravil z isto aktivno učinkovino. V takem sistemu se lahko zgodi, da bo bolnik v enem letu dobil tri ali celo štiri različna zdravila z isto aktivno učinkovino, odvisno od spreminjanja cen in prihoda novih generikov na naš trg. Na ZZZS se na to že nekaj časa pripravljajo v sodelovanju z Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), saj lahko na spletnih straneh med ponudbo zdravil najdemo tudi takšna, ki jih pri nas sploh še ni (zraven piše, da bodo v naše lekarne prišla predvidoma septembra), kar je v nasprotju z zakonom.

Največ kroničnih bolnikov, ki jemljejo tudi po pet ali celo deset zdravil na dan, je starejših ljudi. Svojih zdravil ne poznajo niti po imenu, kaj šele po imenu aktivne učinkovine. Vedo le, da je treba zjutraj vzeti eno rumeno kapsulo, zvečer pa dve beli in eno zeleno, na primer. Poznajo jih torej po obliki in barvi tablete oziroma kapsule ali tudi po obliki in barvi škatlice. Nov sistem lahko povzroči, da bodo vzeli preveč ali premalo zdravil za zniževanje tlaka, na primer. Zdravnik jim bo izdal nov recept, stara zdravila bodo imeli še doma, v lekarni bodo dobili nova, drugačna po obliki in barvi. Zato se lahko zgodi, da bodo vzeli odmerek »prejšnjega« zdravila in odmerek »novega«. In to lahko postane nevarno. V Sloveniji imamo okrog 5000 bolnikov, ki jemljejo po deset zdravil na dan. Precej več je takih, ki jih jemljejo po pet na dan. To so večinoma kronični bolniki, predvsem z bolnim srcem in ožiljem. Pri njih je že tako velika nevarnost, da jih zadene možganska kap ali srčni infarkt. Kaj lahko povzroči zmeda z zdravili, si lahko samo približno predstavljamo. Zdravljenje zapletov pri teh bolnikih je zelo drago. Če vzamemo le en odstotek, je to 50 bolnikov iz skupine, ki jemljejo po deset zdravil na dan. To so večinoma težki bolniki, kar pomeni, da bo zdravljenje zapletov potekalo v bolnišnicah, skoraj zagotovo na intenzivnih oddelkih. En dan takega zdravljenja pa stane nekaj tisoč evrov. Pri tem nismo upoštevali vseh drugih bolnikov, ki jemljejo manj kot deset zdravil na dan. Teh je še veliko več.

Zdravljenje psihiatričnih bolnikov je posebno težavno, saj zdravil sploh nočejo jemati. Ko se stežka privadijo na eno, dve ali več vrst zdravil, si morajo njihovi svojci in zdravniki stalno prizadevati, da pri terapiji vztrajajo, sicer je potrebna hospitalizacija. Če bi jim vsako leto večkrat ali le enkrat zamenjali zdravila, bi dosegli ravno to: bolniki bi jih (v številnih primerih) nehali jemati. Že v kratkem času bi bolezen pokazala zobe in psihiatrične ustanove bi bile spet polne ljudi, ki bi lahko normalno živeli v svojem okolju, opravljali svoje delo in bolezni ne bi čutili ne oni ne njihova okolica. Seveda tudi zdravljenje v psihiatrični ustanovi stane nekaj tisoč evrov. Še posebno, ker je večinoma precej dolgotrajnejše kot zdravljenje kakšne druge bolezni.

Strokovnjaki, zdravniki in farmacevti takemu »varčevanju« ostro nasprotujejo. Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenskega zdravniškega društva je, na primer, povedal, da je zdravnik tisti, ki je odgovoren za zdravljenje bolnika in torej samo on lahko predpiše točno določeno zdravilo, ki ga pacient potrebuje. V sistemu, ki ga namerava uvesti ZZZS, pa zdravnik sploh ne bo vedel, katero zdravilo je bolnik dobil, a bo kljub temu odgovoren za njegovo zdravljenje. To je po njegovem mnenju nesprejemljivo, zavarovalnica bi morala poiskati drugačne oblike varčevanja. Nada Irgolič, mag. farm. spec., nekdanja direktorica Urada za zdravila, pravi: »Uvajanje predpisovanja zdravil samo z navedbo zdravilne učinkovine brez lastniškega imena ocenjujem kot nestrokoven poseg v najbolj občutljivo področje varovanja javnega zdravja. Rezultat tega se bo pokazal v poslabšanju zdravja ljudi in bo imel dolgoročne posledice. Nevarnosti vidim na več ravneh. Bolniki, ki jemljejo več zdravil hkrati, bodo izpostavljeni večji možnosti poslabšanja zdravja zaradi medsebojnega učinkovanja zdravil, ki ga ne bo mogoče ne ugotoviti ne nadzirati. K medsebojnemu učinkovanju prispevajo tudi pomožne snovi v zdravilu, ki so tudi pri enakih učinkovinah različne po naravi snovi in njihovem številu; učinkovitost zdravil je pri posameznikih odvisna tudi od genetskih dejavnikov, genetskih različic encimov, ki so odgovorni za metabolizem (presnovo) zdravil, prisotnosti različnih bolezni in od fizioloških sprememb v delovanju organizma vsakega posameznika. Zato je nepregledno jemanje različnih zdravil za tiste, pri katerih je stabilno stanje bolezni že doseženo, lahko usodno. Nevarnost poslabšanja zdravja je še posebno velika pri predpisovanju zdravil z ozko terapevtsko širino (digoksin, varfarin ...). Opozarjam, da predlagan sistem predpisovanja zdravil vodi v zmanjšano razpoložljivost in izbiro zdravil v Sloveniji. Še posebno izpostavljeno je vprašanje odgovornosti zdravnikov v zvezi z izvajanjem terapije z zdravili, za katero so nesporno strokovno in tudi zakonsko odgovorni. Uvedba takega sistema pomeni grob poseg v strokovno integriteto zdravnikov, dosegljivost zdravil ter pravice bolnikov do izbire zdravil in ustreznega zdravljenja.«

Protesti. ZZZS namerava sistem obveznega generičnega predpisovanja zdravil uvesti brez sprememb zakonodaje ali pravilnikov, češ da zdravstvena zakonodaja to dopušča in je potrebna samo sprememba pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. O tem pa odloča skupščina ZZZS. Številna društva bolnikov so se na predlog spremembe že odzvala in ostro protestirala. Med njimi sta bila tudi koordinacija društev bolnikov s področja duševnega zdravja in Društvo za ohranjanje javnega zdravstva. Na ZZZS so jim odgovorili, da bo že letos uveden sistem »on line«, kar pomeni, da bodo farmacevti v lekarnah in zdravniki v svojih ordinacijah lahko videli, katera zdravila je bolnik dobil. Pravijo tudi, da jim je z dosedanjimi ukrepi uspelo veliko privarčevati, a da to še vedno ni dovolj, ker stroški za zdravila nenehno rastejo. In še, da se v bistvu ne bo kaj dosti spremenilo, ker bo lahko »zavarovanec, če bo le želel, vedno prejemal zdravila, ki jih že ima in jih ne želi zamenjati. V nekaterih primerih, a glede na izkušnje iz sistema najvišjih priznanih vrednosti izjemoma, bo moral za to doplačati. Če ne bo želel, bo seveda lahko prejel drugo, povsem enakovredno zdravilo brez doplačila«. Prevod te zapletene izjave pomeni, da bo moral tisti, ki bo hotel dobiti svoje »staro zdravilo«, doplačati. Ne gre za »izjemoma«, pač pa praviloma. Koliko je lahko drugo zdravilo »povsem enakovredno«, lahko sklepamo iz izjave Nade Irgolič, nedvomno ene največjih slovenskih strokovnjakinj na tem področju.

ZZZS z varčevalnim ukrepom dolgoročno očitno ne bo nič prihranil, temveč celo globlje posegel v zdravstveno blagajno. Bolnike bo spravil v življenjsko nevarnost, zdravnikom pa naložil odgovornost, ki je ne želijo prevzeti. Zato lahko le upamo, da bo ZZZS ta predlog za »varčevanje« hitro in neslišno umaknil z dnevnega reda.

                              Jana št. 32, 11. 8. 2009