In sem odtopotala do pulta za informacije in rekla, gospa, voziček mi je požrl kovanec. Segla je pod pult in mi v roke porinila klešče in izvijač. Brez nasmeha. Brez besede. Kaj šele opravičila. Tako sem bila osupla, da sem tudi jaz ostala brez besed. To se mi ne zgodi pogosto.
Zraven mene se je še neka ženska ukvarjala z enako težavo, z vozičkom, ki zakrknjeno ni hotel vrniti kovanca. Jaz sem ji posodila orodje, ona pa je, spretnejša od mene, z izvijačem izbezala kovanca, svojega in mojega, iz vozičkov. Potem sem orodje odnesla nazaj. In se zahvalila. Trgovka ni rekla nič.
In to me je najbolj razjezilo. Vem, ona ni bila čisto nič kriva, je pa predstavnica trgovine, ki mi rahlja živce, in če bi samo približno nakazala, da ni brezčuten robot, če bi se čisto majčkeno potrudila z besedo, s smehljajem, če bi prijazno rekla, oprostite, veste, se pač zgodi …, bi me čisto razorožila. Tako pa sem bila dovolj jezna, da sem poklicala na tržno inšpekcijo.
Zakon se ne meni za vozičke. Tole sem jih vprašala: Če stranki v trgovini, v kateri je treba v nakupovalni voziček vložiti kovanec, ta kovanec ostane v vozičku in ga ni mogoče dobiti ven, kakšna je obveznost trgovine do stranke?
Odgovorili so hitro, ampak odgovor ni bil obetaven:
»Spoštovani,
v zvezi z vašim vprašanjem, ki ste ga naslovili na Tržni inšpektorat RS, ki se nanaša na težavo, ki jo ima lahko kupec v trgovini, ko po končanem nakupu želi iz reže nakupovalnega vozička vzeti vloženi kovanec, to pa ji ne uspe, vas seznanjamo, da problematika ne sodi v delokrog nadzora Tržnega inšpektorata RS in do zdaj tudi nismo prejeli tovrstnih pritožb kupcev.
Če bi dobili takšno vprašanje, bi stranki svetovali, da s problemom seznani poslovodjo v trgovini, in če ne naleti na razumevanje poslovodje, da s tem seznani vodstvo trgovine.
Glede na dosedanjo prakso pa lahko zagotovimo, da so vodstva v številnih trgovinah vedno pripravljena in hvaležna za opozorila kupcev, saj tako lahko izboljšajo poslovanje in zadovoljstvo svojih kupcev.
Lep pozdrav,
Andrejka Grlič,
GLAVNA TRŽNA INŠPEKTORICA«
Hočem več. Ampak s tem odgovorom nisem bila zadovoljna. Čeprav – povsem nerazložljivo – še nihče ni napisal zakona, kako ukrotiti požrešne nakupovalne vozičke (izziv za Jelinčiča Plemenitega?), je lastnica vozičkov vendarle trgovina, torej odgovarja za težave, ki jih povzročijo.
Ne gre za osamljen dogodek – ni se zgodilo samo enkrat in ni se zgodilo samo meni. Še najbolj miroljubni pobesnijo, ko primerjamo vojne zgodbe. Grozljivk o pokvarjenih vozičkih je očitno toliko kot ljudi, ki tam nakupujejo. Znanki so orodje porivali v roke v neki drugi podružnici iste trgovske verige, druga je šla po varnostnika, pa je kovanec medtem izginil iz vozička. Ne bomo ugibali o tem, ali morda vozičke kdo nalašč kvari in pobira iz njih denar, čeprav je jasno, da se da tako kar dobro zaslužiti. Tudi če je tako, je to problem trgovine in ne sme postati problem njenih strank.
Zagotovo tudi ni moja dolžnost obveščati vodstva, kaj je narobe v njihovi trgovini, pa četudi bi mi bili za to do solz hvaležni. Šef, kateri koli šef, mora vedeti, kaj se pod njim dogaja, ne pa čakati, kdaj bo kakšna stranka dovolj besna, da mu bo prišla povedat, kaj je narobe. In poleg tega je videti, da zelo dobro vedo za težave z vozički. Na informacijah so imeli klešče in izvijač že pripravljene pod pultom, isto rešitev (no, »rešitev«) ponujajo v podružnici na drugem koncu mesta, zato ne verjamem, da gre za genialni preblisk ene prodajalke, temveč za navodila od zgoraj.
Plačajte ali pospravite. Vsi vemo, zakaj je treba v voziček vložiti kovanec: da kupce prisilijo, da vozičkov po uporabi ne puščajo kjer koli. In je zato vrednost kovanca, ki ga zahteva voziček, dovolj visoka, da ljudje raje pospravijo voziček, kot da bi se odpovedali denarju. Čeprav gre torej za nekakšno kavcijo, vam trgovina o tem ne izda potrdila.
Ampak koliko ljudi je pripravljenih zaradi evra narediti cirkus in zahtevati poslovodjo? Najbrž ne veliko. In še manj jih je verjetno pripravljenih napisati pismo direktorju trgovske verige, kot mi je v telefonskem pogovoru predlagala glavna inšpektorica. Ljudi zanima samo to, kako bi svoj denar dobili nazaj. Takoj, brez cirkusa in brez dopisovanja.
Pa sem napisala še eno pisemce. Ne direktorju, temveč Zvezi potrošnikov Slovenije. Tole o stvari menijo oni:
»Vprašanje, ki ste ga zastavili, ni klasično potrošniško vprašanje, ki bi ga urejal Zakon o varstvu potrošnikov. Gre za način poslovanja trgovine in odnosa trgovine do svojih strank.
Seveda se strinjamo, da je trgovina dolžna vrniti potrošniku kovanec, ki ga je vložil v nakupovalni voziček, in potrošnik ni dolžan sam z orodjem kovanca izvleči iz vozička. Vendar potrošnik nima druge možnosti, kot da zahteva od prodajalke oz. drugega zaposlenega v trgovini pomoč ali da se obrne na poslovodjo ali vodstvo trgovine. Z zapleti, kot jih opisujete, trgovina tvega, da bo potrošnik naslednjič šel drugam.
Če bi se naš član s podobnim vprašanjem obrnil na nas – Zvezo potrošnikov Slovenije –, bi ukrepali takole: pisno bi pozvali vodstvo trgovine, naj poskrbi, da bodo vozički delovali, se pravi, vračali kovance, kot bi morali. Prav tako bi vodstvo trgovine opozorili na (ne)primeren poslovni odnos do svojih strank.
Manca Novinec,
Zveza potrošnikov Slovenije«
Obkrožite pravilen odgovor. Da torej ob podobnem dogodku nimate veliko možnosti? Ni res, morje (no ja, vsaj ribnik) različnih možnosti imate. Res pa je, da so samo slabe in manj slabe.
Lahko pustite svoj kovanec v vozičku in preklinjajoč odkorakate. Večina ljudi verjetno naredi prav to.
Lahko greste po orodje in preskušate svoje ročne spretnosti.
Lahko orodje prinesete s seboj in preskočite prvi korak zgoraj. Torej nikoli v trgovino brez izvijača!
Lahko odklonite orodje, pokličete poslovodjo, zahtevate, da vam vrnejo kovanec, in naredite velikanski cirkus. Vendar je za to treba imeti pravi temperament in dovolj časa. Bom naslednjič poskusila in poročala.
Lahko pa preprosto začnete po nakupih hoditi h konkurenci, kjer vam dajo voziček zastonj.