»V reviji Jana sem pred leti prebrala članek o fantu, ki je zbolel za levkemijo, in se odzvala na poziv za darovanje kostnega mozga, ker čutim potrebo po tem, da komu pomagam,« preprosto pove Vilma Novak, babica v ljubljanski porodnišnici in hkrati prostovoljka, ki rada dela z odraslimi prizadetimi ljudmi. Kar iz službe je stekla čez cesto na zavod za transfuzijo; tam so ji vzeli vzorec krvi, jo vpisali v register darovalcev in takoj se je vrnila na delo. Čez dve leti jo je v službi dosegel klic, da potrebujejo njen kostni mozeg. »Ko so me izbrali, da lahko pomagam, so bili občutki čudoviti: naježila se mi je koža, ker sem lahko naredila nekaj dobrega, nekaj za svojo dušo!« Želja se ji je uresničila dvakrat!

več v Jani 39, 29. 9. 2009