Zlata maturantka, državna srednješolska prvakinja v francoskem jeziku, diplomirana politologinja. Veliko uspehov za njenih devetindvajset let, sploh ker se nekje vmes skriva dvajset let zborovskega petja, med drugim v odličnem Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič in džezovskem Perpetuum Jazzile, zmaga na glasbenem tekmovanju Bodi idol in vzporedna uspešna in prepoznavna solistična pevska kariera. In seveda ena gradbena parcela, ki še čaka na boljše čase, zaljubljen in ljubljen mož in – prvi cede!
Veliko let petja je za vami …
Pri Perpetuum Jazzile sem pela sedem let, toda ves čas sem imela vzporedno svoje samostojne pevske nastope, svojega menedžerja – trudila sem se ločiti obe karieri. Ko nekako ni šlo več, ker sem imela čedalje več obveznosti in nisem več mogla časovno združevati obojega, sem se odločila, da se posvetim svoji karieri.
Vseeno smo vas kot solistično pevko spoznali precej pozno?
Talent mi je bil vsekakor položen v zibelko, vsi v družini imajo posluh, moj nono, ki še vedno poje v zboru, pa je tisti, ki me je učil prvih pesmic. Veliko smo peli (nasmeh). Pela sem torej ves čas, v zborih vsega skupaj dvajset let, toda solistična kariera terja veliko – tudi časa. Najprej sem hotela dokončati fakulteto; imela sem sicer priložnostne nastope, za kaj več pa ni bilo časa. No, diplomirala sem nekako takrat, ko sem odšla na Bodi idol in ovir ni bilo več.
Zelo racionalno razmišljanje za temperamentno levinjo!
Ja, zanimivo, sicer sem v odločitvah precej impulzivna, toda na tem področju si nekako dolgo nisem upala razmišljati o tem, da bi bilo petje lahko moja kariera. Pa so mi doma govorili, naj delam tako, kot si želim, toda vedno so tudi jasno povedali, da je šola prva. In to se mi zdi prav, saj sem imela čas dozoreti, tudi pevsko.
Podpirajo vas doma, podpira vas mož, ki je tudi kos glasbenika, podpirali so vas službi. Zakaj ste jo pustili?
Delala sem na Zvezi kulturnih društev Ljubljana, imela sem štiriletni mandat, ki se je letos februarja ravno iztekel. Zaradi pomanjkanja časa nisem zmogla več, pa je bila služba krasna in v njej sem zelo uživala: delo z ljubitelji kulture je nekaj res posebnega, saj res radi delajo to, s čimer se ukvarjajo. Šli so mi zelo na roke: če sem imela nastop dolgo v noč, sem lahko prišla v službo pozneje in nato potegnila.
Vaš prvi cede je nekoliko nenavaden: nastal je na Hrvaškem, pesmi so posnete v slovenskem in v hrvaškem jeziku. Zakaj?
Tako je naneslo. Po nastopu na Emi pred tremi leti sem začela razmišljati o albumu, dogovarjali smo se s slovensko glasbeno ekipo, potem pa sem prek Mihe Alujeviča spoznala ekipo z Reke. Zelo smo se »poštekali«, do mene so imeli izjemno lep odnos, izziv pa mi je bilo tudi večje tržišče. Prepustila sem se, našli smo hrvaško založbo, naredili pesmi v hrvaščini in posneli še pesmi v slovenščini – torej bo to dvojni album, en za hrvaški, drugi za slovenski trg. Ponosna sem na to, da so nam končno sliko zvoka naredili v New Yorku, album je masteriral Tom Coyne, ki je delal zadnji album tudi Beyoncé. Sebe sicer težko poslušam, a to je album, ki bi ga kupila in ki se že nekaj časa vrti v mojem avtomobilu (nasmeh)!
Jana 39, 29. 9. 2009
