Stiske staršev, ki svojim otrokom ne morejo več privoščiti stvari, ki so jim jih lahko še včeraj, so očitne,« pravi dr. Albert Mrgole, psiholog in sociolog iz Kamnika, ki se je z otroki začel ukvarjati spontano. Dolgo časa je delal s socialno ogroženimi, vodil razvoj PUM-a, delal v mladinskih klubih, bil svetovalni delavec v vzgojnem zavodu in šolah. »V neki šoli je bil v prvem razredu fant, ki je že tako mlad kazal veliko agresijo. Ugotovil sem, da ga mama samohranilka izredno popustljivo vzgaja. Treba mu je bilo postaviti meje. Po nekaj srečanjih je mama znala vzeti vajeti v svoje roke in razlika je bila očitna. Celo dečkova učiteljica ni mogla verjeti spremembam. Takrat sem se začel še bolj zavedati, kako neverjetno moč imajo vzorci, ki jih doma posredujemo svojim otrokom.«

Pomembna je iskrenost
Zakonca že nekaj let poskušata svoje izkušnje na različnih delavnicah in posvetih posredovati staršem in otrokom v težavah. Njuna pomoč je zelo dobrodošla, saj je kriza, s katero se spopadata država in svet, huda preizkušnja za mnoge družine. »Pomanjkanje je v zgodovini vedno pripeljalo do tega, da so se nekatere družine še bolj povezale, druge pa razpadle.« Če družina dobro deluje, jo zunanji stresi težje zamajejo. Ločitve ali konfliktnost staršev, razne skrivnosti v družini, pomanjkanje meja, nejasna delitev dela in odsotnost jasnih vlog pa lahko močno razrahljajo vezi v družini. »Moje vodilo je bila vedno iskrenost,« pravi Leonida. Številna družina si ni mogla privoščiti stvari, ki so si jih lahko starši z enim ali dvema otrokoma. »Pred leti je eden naših otrok prišel domov in želel imeti kolo prestižne znamke, takšnega, kakršnega je imel njegov sošolec premožnejših staršev. Čutil sem njegovo stisko in strah, da ne bo sprejet, če ne bo imel takšnega kolesa. Po drugi strani pa sem vedel, da si štirih takih koles ne bi mogli privoščiti. Še sam sem zapadel v stisko ter začel razmišljati, ali smo res tako revni in ali morda nisem sposoben preskrbeti družine. Lea je dilemo elegantno odpravila in sinu razložila, da mu bomo kupili kolo, ki si ga lahko privoščimo. Četudi bi imeli dovolj denarja, mu takšnega specializiranega ne bi kupili za vožnjo po kamniških ulicah. Dovolila sva mu uporabo katerega od najinih malce boljših koles, da se preskusi, pa ga je hitro minilo.« Težava veliko družin je, da zaradi slabe vesti in žalosti, ker otrokom v krizi ne morejo privoščiti, kar imajo drugi, porabljajo, česar nimajo. Tako se poskušajo tudi odkupiti za pomanjkanje pozornosti, ki bi bila njihovim otrokom verjetno koristnejša, in še globlje tonejo v krizo. »Najina dolžnost in dolžnost staršev nasploh je ohranjati otroke v realnih okvirih, tudi pri denarnih zadevah.«

Več v Jani št. 40, 6.10.2009