Če potujete po svetu, ste se morda spraševali, zakaj je v nekaterih državah – recimo v Grčiji, Egiptu in zadnje čase tudi v Albaniji – toliko nedograjenih hiš. Stavbe so brez streh, v zrak štrlijo stebri in iz njih po možnosti visijo nekakšne žice, v hiši pa zelo očitno živijo ljudje. Razlog je preprost: za nedograjeno hišo, ki takšna ostaja leta in desetletja, ni treba plačati davka. Ljudstvo to ve in pač izigrava zakon, kot ve in zna. Seveda pa je takšna potegavščina mogoča le v dovolj toplih krajih, kjer ni nevarnosti, da bi na dobro zatesnjeno vrhnjo teraso padle tone in tone snega.

Kako smo gradili. Tudi naše ljudstvo si je seveda svoje (lepe in neredko prevelike) hiše zgradilo na svojevrsten način. Zaposleni v dobro stoječih socialističnih tovarnah so čakali in dočakali družbeno stanovanje, za katero je bilo treba plačati nekaj participacije, ali pa so dobili posojilo za gradnjo hiše. Zidali smo jih približno takole: od staršev smo dobili parcelo ali smo jo poceni kupili kje pod pobočjem hriba (in nas zdaj ogroža plaz), načrt je bil iz druge roke, les smo posekali v stričevi hosti, betonski mešalnik smo si sposodili, cement smo po zvezah iskali po vsej Jugi, za vse tri ali štiri betonske plošče in za streho smo na udarniško delo povabili sodelavce in sorodnike, za zahvalo pa so dobili kranjsko klobaso, krompirjevo solato in neomejene količine piva...

Več v Jani št. 44, 3.11.2009