Natanko 20 let po ustanovitvi društva anonimnih alkoholikov (AA) v Sloveniji smo se pogovarjali z njegovim  soustanoviteljem. Zaradi njihovih načel je seveda tudi on hotel ostati anonimen, zelo iskreno pa nam je izpovedal svojo bolečo in dolgotrajno izkušnjo z okrevanjem od te hude in najbolj množične kronične bolezni v naši z alkoholom prepojeni družbi. Gospod Matija, ki je bil že tako zapit, da so mu odpovedovala jetra, zdaj pa je že okoli 20 let suh, kar pomeni, da ne pije več, daje upanje vsem tistim, ki se še utapljate v pijači, in vsem ženam, možem, mamam in otrokom, ki trpite v njihovi bližini. V skupnostih AA in Al-Anon pomagajo vsakomur, ki se obrne na njih in si želi, da bi on sam ali njegov svojec prenehal piti.

- Ste soustanovitelj slovenskega društva anonimnih alkoholikov. V kakšnem »pivskem« stanju  ste bili, da ste se odločili za ta korak?
V resnično groznem. Bil sem že tako zapit, da so mi odpovedovala jetra in že po enem pivu sem bil tako pijan, da nisem mogel več. Žena me je ves čas opominjala, da sem alkoholik in da bi se moral iti zdravit, a ni nič pomagalo. Najin odnos je bil katastrofalen! Kadar sem premalo spil, sem bil agresiven, opoldne, po nekaj steklenicah piva, sem se umiril in se ji opravičil, in to vsak dan! Ne fizično, ampak psihično sem jo res mučil ... Nenehno me je morala ščititi, opravljati dela namesto mene in skrivati moj alkoholizem, da sva vsaj na zunaj delovala kot urejen par. S tem je nosila ogromno breme. Potem je prišel na obisk moj prijatelj iz tujine, s katerim sva včasih skupaj pila, v tistem času pa je bil s pomočjo skupin Alcoholics Anonymous že dve leti suh, kot pravimo tistim, ki ne pijejo več alkohola. Moja žena ga je prosila za pomoč, saj je bila sama nemočna, pa tudi sam je prav dobro videl, kako je z menoj. 
- Vi pa niste vedeli, da ste alkoholik? 
Vedel sem, a si tega nisem priznal. Delam v zdravstvu, med drugim tudi z alkoholiki, zato zelo dobro vem, kakšen je alkoholik. In to sem vedel tudi takrat, a sem bil prepričan, da nisem eden od njih. Vsi okoli mene so bili alkoholiki, samo jaz ne. Večkrat sem se hotel odvaditi piti, včasih sem pil samo pivo ali samo vino, a vsak dan sem bil ustrezno zadet!
- Kako vam je uspelo, da ste nehali piti?
Prijatelj je svetoval ženi, naj me ne ovira pri pitju, naj začne skrbeti zase in se osamosvoji, mene pa pusti pri miru. Poleg tega naj mi celo vsak večer še postreže s steklenico močnega žganja. Ta njun pogovor sem slišal, po tiho pa ji je razložil, da bo tako hitreje konec.
- In vaša žena ga je ubogala?
Ja, držala se je teh navodil in me res ni več ovirala pri pitju. Meni se je seveda to zdelo krasno, a kmalu sem toliko pil, da res nisem prenesel več. Ulegel sem se v posteljo, preživel hud abstinenčni sindrom, in ko sem se po tednu dni zbudil, sem ji rekel, evo, ne pijem več, krasen sem, imej me rada ... Tako seveda ni šlo, najini odnosi so bili na psu, poleg tega sem ugotovil, da ima ljubimca. To me je povsem podrlo in v tistem trenutku sem kapituliral. Šele takrat sem ugotovil, da položaja ne obvladujem več. Vse življenje mi je govorila, naj neham piti, in ko sem to naredil, se je pokazalo, da ima drugega. To me je tako ogrožalo, da sem tokrat jaz prosil prijatelja za pomoč.

»Najboljša pomoč alkoholiku je prav odtegnitev podpore, tako kot je to storila moja žena. Ni več skrbela zame kot za majhnega otroka in me pred drugimi opravičevala, jaz pa sem pijan ležal na kavču. Ni več namesto mene plačevala položnic, ni me več ščitila in skrivala pred drugimi, češ da se slabo počutim, temveč jim je povedala, da pijan kot krava ležim doma.«

Več v Jani št. 45, 10. 11. 2009

Tekst: TINA HORVAT, foto: DREAMSTIME