O tem, da je lahko glasba huda mučiteljica, se je lahko prepričal vsakdo, ki je imel kdaj v bližini kakšno nesrečno zaljubljeno zgago, ki si je nenehno vrtela eno in isto melodijo – očitno jo je spominjala na nepozabne trenutke. Čeprav nam je glasba na začetku všeč, nas po desetem, stotem poslušanju spravi ob pamet. Na tej zakonitosti deluje mučenje z glasbo, ki so ga že pred dvajsetimi leti izumili agentje organizacije CIA, ko so hoteli zlomiti panamskega diktatorja Manuela Noriego (na ves glas so mu vrteli Elvisa Presleyja!), enako metodo pa so uporabili tudi v Guantanamu. Ameriški glasbeniki so podivjali, saj so se na seznamu mučilnega orožja znašle mnoge njihove uspešnice.
No, na začetku je že treba povedati, da je mogoče mučiti s prav vsako glasbo, je pa seveda kar nekaj zelo uspešnih načinov. Če neke glasbe ne prenašamo, je dovolj, da jo slišimo enkrat in čisto na tiho, pa je že imamo dovolj. V to kategorijo sodi »medsosedsko predvajanje nekompatibilne glasbe«, kar na kratko pomeni, da so nas naši južni bratje mučili s svojimi zavijajočimi, srce in ušesa parajočimi žalostinkami, mi pa smo jim vračali z alpskimi poskočnicami, ki jih spominjajo na rjovenje pri sekanju drv, če človeku poleno po naključju prifrči v koleno. Skratka, v nekaterih blokovskih naseljih se še zmeraj sliši osupljiva mešanica enega in drugega, občasno prekinjana s petardami, če naši zmagajo na kakšni tekmi.
Jaz tebe s klasiko … No, in potem je še mučenje, ki nima nikakršnega etničnega, nacionalnega ali rasnega predznaka, ampak predvsem medgeneracijskega. Spodnji sosed recimo muči zgornjega s klasiko ali celo džezom, zgornji (predvsem kadar staršev ni doma) pa mu vrača s težkokovinskim razbijanjem »na ful«.
Prav vsaka glasba pa lahko postane mučilno orodje, če jo žrtvi predvajaš kar naprej in nenehno. To so počeli v Guantanamu in drugih skrivnih zaporih pod nadzorom CIE po svetu. Britanec Binyam Mohamed, po rodu Arabec, je pričal, da so zaporniki noreli od hudega in z glavo tolkli ob steno, zraven pa tulili kot obsedeni, ko so jim tri tedne nenehno vrteli Slim Shady in Dr. Dreja reperja Eminema.
Razumem. Ubogi Miki Jevremović, nekdanji kralj srbske glasbene scene, ni nikoli izvedel, kako globoko sem ga sovražila. Punca iz sosednje sobe v študentskem domu si je namreč sposodila gramofon in si kupila njegovo ploščo s 14 popevkami, poslušala pa je samo eno: Narcisi plaču, ljubavi. Ko se je pesmica končala, je sledilo: rsk, ker je vlekla gramofonsko iglo čez druge pesmi, nato pa spet narcisi … Obljuba, da jo bom vrgla skozi okno, ni zalegla, zato sem šla k lastniku gramofona in mu zagrozila, da bo letel skozi okno – gramofon. Verjel mi je in ji ga vzel.
Več v Jani št. 49, 8.12.2009
