»Konec devetdesetih sem vzela kredit za hišo. Kmalu zatem sem ostala brez službe. Z možem, ki je invalid, nisva mogla več odplačevati obrokov. Zavarovalnico sva prosila, če lahko plačujeva po 100 evrov na mesec. A kmalu tudi to ni šlo več. K nam so začeli hoditi rubežniki. Na prvi dražbi hiša ni bila prodana, na drugi pred nekaj meseci pa, in to za polovično ceno od resnične vrednosti. S tem denarjem je bil odplačan le del dolga. Še vedno k nam hodijo trkat rubežniki, čeprav smo ostali brez doma. Nimamo več niti za preživetje. Neki gospe hodim pomagat, da dobim vsaj malo ozimnice. Zelenjavo pridelam sama. Iščem zaposlitev, a služb ni. V naši občini ni socialnih stanovanj. Brezupno je. Še dan pred dražbo sem razmišljala, da bi vzela štrik in se obesila na prvo vejo.«

Zgodba gospe s širšega celjskega območja je le ena od stotin podobnih zgodb ljudi, ki ne zmorejo več odplačevati najetih posojil in ki zato prej ali slej ostanejo brez doma. Nanje in na neumnosti, ki se v zvezi s tem dogajajo, nas je opozoril Bernard Ravnak, ustanovitelj svetovalnega portala www.javnadrazba.si, na katerem so zbrane vse pomembne informacije o javnih dražbah v Sloveniji, pa tudi nepremičnine posameznikov in podjetij v stečaju, ki se z dražbami prodajajo. Ravnaku, ki kot posrednik za znanega kupca ali zase dražbe obiskuje že vrsto let, se je ta gospa zasmilila. Njeno hišo je na dražbi kupil in družino pustil, da ostane v njej. Zdaj jim poskuša z nasveti pomagati, da bi lahko poplačali preostanek dolgov in sčasoma prišli nazaj do svoje hiše. Le tako bi se lahko izkopali iz stiske, saj svojcev, ki bi jim pomagali, nimajo. A to je izjemno redek primer (precej) srečnega konca dolžniško-upniške zgodbe. Večinoma rešitev za dolžnike ne pade z neba. Ti namreč po tem, ko je njihova nepremičnina prodana na dražbi, dobesedno ostanejo na cesti. Finančna kriza bo, meni Ravnak, že v drugi polovici letošnjega leta število javnih dražb nepremičnin le še povečala. Krivic tako za dolžnika kot za upnika in zgodb, ki se tragično končajo, je že zdaj preveč. Država bi morala anomalije na tem področju nujno urediti.
Od ceste do samomorov. Dražbe nepremičnin so tako pogoste ne le zato, ker jih dolžniki ob najemanju posojil pogosto zastavijo, temveč tudi, ker je upnikom jasno, da se bodo stanovanja, posesti in hiše pač prodajali veliko dražje in prej, kakor recimo stari televizorji in kavči. A takšne dražbe – posebno kadar gre za smešno majhne zneske dolga – so po mnenju sogovornika pogosto nesmiselne in krivične. »V petnajstih letih sem videl marsikaj. Takšne izvršbe sprejo zakonca, razbijajo družine, nič krive otroke, katerih starši so se zadolžili, pa spravijo dobesedno na cesto. Ko družina ostane brez doma, se depresije in druge zdravstvene težave kar vrstijo, to pa med drugim povečuje stroške, ki jih ima država z ljudmi. Kar nekaj ljudi sem poznal, ki so se ob dražbi nepremičnine, v kateri so živeli, znašli na koncu. O njih govorim v pretekliku, saj marsikoga od njih danes preprosto ni več. Veliko je samomorov,« navaja Bernard Ravnak. Kot dodaja, je najbolj absurdno to, da se dolžnik kljub dražbi nepremičnine pogosto sploh ne znebi dolgov. »Večina prvih dražb ne uspe, na drugi ali tretji pa so nepremičnine prodane po polovični ali še po nižji ceni. Tako majhen znesek pogosto ne zadostuje niti za poplačilo dolga; kaj šele, da bi dolžniku po dražbi ostalo kaj, s čimer bi lahko znova začel iz nič!« To je, pravi, brezupen položaj, iz katerega mnogi ne najdejo izhoda. »Ne le da zato razpadajo družine, temveč dolžnik, ki je bil prej kljub težavam sposoben preživljati sebe in družino, nemalokrat po tem, ko se znajde na cesti, pade na pleča socialnega skrbstva, s tem pa davkoplačevalcev in države. Najprej potrebuje socialno stanovanje, potem pa zaprosi za subvencionirano najemnino in denarno pomoč,« Ravnak pojasnjuje, kako država, ko poskuša na eni strani zagotoviti vračilo dolga, na drugi obenem povzroča še hujše stiske.

                                                                                            Več v Jani št. 7, 16.2.2010