Doslej je bilo videti, da se Evropa uspešno bojuje s pritiski za uvedbo gensko spremenjenih kultur, zdaj pa je odobrila gensko spremenjen krompir. V Bruslju so zatrdili, da je vse preverjeno in varno, kritiki pa so odločitev imenovali za sramotno in šokantno, češ da je škodljiva za zdravje ljudi. Po Evropi, tudi v Sloveniji, se je dvignil pravi vihar, z akcijami zbiranja podpisov vred.

Dvomov je veliko, odločitev pa je najbolj sporna, ker gensko spremenjeni krompir z imenom amflora vsebuje gen, ki pri ljudeh in živalih vzbuja odpornost proti antibiotikom. To pomeni resno grožnjo za zdravje pa tudi za okolje, poudarjajo nasprotniki, obenem pa je odločitev klofuta javnemu mnenju in evropski zakonodaji, je dejala predstavnica organizacije Greenpeace. V Evropi naj bi gensko spremenjeni hrani nasprotovalo več kot 70 odstotkov ljudi.
V Bruslju se izgovarjajo, da bo krompir namenjen le proizvodnji škroba in papirja ter krmljenju živali, ne pa za hrano ljudem. In države se bodo lahko še vedno odločile, da ga na svojih tleh ne bodo sadile. A že to pomlad ga bodo predvidoma začeli gojiti na Češkem in v Nemčiji, v naslednjih letih pa tudi na Švedskem in Nizozemskem.
V ozadju je koncern BASF
V ozadju prizadevanj za odobritev novega krompirja je nemško biotehnološko podjetje BASF, ki je sorto razvilo. Trdi, da jo potrebuje zaradi posebne kakovosti škroba, uporabnega za izdelavo vlaken in tkanin, premazov za papirno industrijo, v gradbeništvu in kot vezivno sredstvo ter lepilo. Z njim bodo lahko menda prihranili pri surovinah, energiji, vodi in kemikalijah. BASF si je za odobritev prizadeval kar trinajst let, pred sedmimi pa mu je uspelo s poskusnim sajenjem na Švedskem. Z zadnjo odločitvijo bo krompir izenačen z vsemi drugimi pridelki v Evropski uniji. Med gensko spremenjenimi je bilo doslej v Evropi dovoljeno le gojenje koruze (odobrili so jo leta 1998, danes jo gojijo že v Španiji, na Češkem, v Romuniji, na Portugalskem in Slovaškem). Hkrati s krompirjem so odobrili še tri gensko spremenjene vrste koruze, ki jih lahko v Evropi prodajajo, ne pa tudi gojijo.
V službi kapitala
Gensko spremenjene rastline po mnenju nasprotnikov niso prinesle rezultatov. Lakota v svetu se ni zmanjšala, vpliva na podnebne spremembe ni. Se je pa povečala odvisnost pridelovalcev od velikih korporacij, ki prodajajo semena. Služijo tudi proizvajalci škropiv in drugih kemikalij. Za raziskave v laboratorijih vlade porabljajo velikanske zneske, ki bi jih lahko namenile pridelavi ekoloških pridelkov. Največji očitek genskemu inženiringu pa je, da posledic preprosto ni mogoče predvideti. Pokazale se bodo, ko bo že prepozno. Narave pa nikoli več ne bo mogoče vrniti v stanje, kakršno je bilo pred izvirnim grehom.
Znanstveniki in politični lobiji trdijo drugače, češ da gre za popolnoma napačno razlago zaradi nepoznavanja in kampanje medijev. Novi komisar EU za zdravje in varstvo potrošnikov, Maltežan John Dalli, ki je prevzel tudi področje GS-rastlin, je napovedal, da namerava evropska komisija odobriti gojenje še več tovrstnih rastlin.

Prav je, da smo previdni
Dr. Gregor Majdič je znanstvenik, ki se ukvarja z raziskavami v molekularni endokrinologiji oziroma z delovanjem genov in hormonov. Diplomiral in magistriral je na veterinarski fakulteti v Ljubljani, leta 1996 pa je doktoriral na medicinski fakulteti v Edinburgu. Pozneje je dodatno študiral še na eni najboljših medicinskih fakultet na svetu, na univerzi v Teksasu, kjer med drugim delujejo kar štirje Nobelovi nagrajenci. Od leta 2001 dela v Sloveniji, trenutno na Inštitutu Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Je tudi član komisije za sproščanje gensko spremenjenih organizmov v okolje pri naši vladi.
Pri vsem, kar danes slišimo in beremo v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi, je videti, kot da je duh pobegnil iz steklenice.
Splošno mnenje znanstvenikov je, da je pri teh stvareh treba biti previden, vsekakor pa ni treba vsega zavračati, kot se to pogosto dogaja tudi v Sloveniji. V Evropi smo zelo previdni, saj je bilo doslej dovoljeno le gojenje GS-koruze, ki po mojem ni škodljiva. Sam bi namreč raje jedel takšno koruzo kot škropljeno s škodljivimi škropivi. Koruza v Evropi ni avtohtona, v okolju torej ne preživi in bi pozimi propadla. Podobno je s krompirjem, ki je prav tako prinesen iz Amerike. Iz gomoljev, ki ostanejo v zemlji, lahko naslednje leto sicer vzkali, nima pa divjih sorodnikov, v katere bi se vneseni geni prenesli s križanjem. Večja nevarnost je denimo pri oljni ogrščici, kjer smo zadržani, saj je premalo znanega. Sorodne rastline namreč rastejo tudi na Primorskem in lahko bi prišlo do mešanja.
Kaj pa dvom v zvezi s krompirjem, ki vsebuje gene, odporne proti nekaterim antibiotikom, zaradi česar bi lahko tudi ljudje postali odporni proti njim?
Vseh podrobnosti v zvezi s krompirjem ne poznam, vendar se pri tem navadno uporabljajo antibiotiki, ki niso v uporabi za zdravljenje ljudi. Pred kratkim sprejeta zakonodaja bo v Evropi v prihodnje prepovedovala gojenje novih GS-rastlin z vgrajenimi geni za odpornost proti antibiotikom. Vedeti je tudi treba, da je zelo malo verjetno in ni realno nevarno, da bi se gen za odpornost proti antibiotikom prenesel iz rastlin v bakterije.
Kritiki poudarjajo, da gensko spremenjene rastline niso odpravile lakote na svetu, kot je bil sprva eden od obetov.
Problem lakote ni bil nikoli v pridelavi, temveč je bil od nekdaj političen. Spomnimo se samo lakote v Etiopiji, kjer je šlo za državljansko vojno. Problem je torej predvsem v distribuciji, čeprav bi nekatere rastline, ki jih razvijajo, seveda lahko pripomogle k boljšemu donosu, na primer žita v sušnih krajih, ali k zmanjšanju bolezni z uporabo riža z vitaminom A. Možnosti je veliko, vendar ne smemo vseh gensko spremenjenih organizmov metati v en koš. Vsakega je treba posebej obravnavati z vidika varnosti.
Kritiki pravijo, da v ozadju stojijo multinacionalke zaradi svojih interesov.
V tem tudi jaz vidim težavo, a ne z znanstvenega stališča, temveč z enakega, kot velja za vse drugo v globaliziranem svetu. Podobno je v farmaciji ali v prehrambni industriji, kjer multinacionalke obvladujejo trg. V zadnjih desetih letih so se med seboj združevale in najdemo jih povsod. Večina čokolad različnih tujih blagovnih znank, ki jih kupujemo, prihaja iz enega podjetja.
Kaj pravzaprav pomenijo genske spremembe v rastlinah?
V sedemdesetih letih so odkrili orodja, tako imenovane encime, ki nastajajo v celicah. To je omogočilo manipulacijo genov, ki jih danes lahko prenašamo iz enega organizma v drugega. Pri izdelavi zdravil to počnemo že precej dlje. Vsa zdravila, ki so nekakšne biološke molekule, so danes v glavnem narejena v gensko spremenjenih bakterij. A pri tem nima nihče nikakršnih pomislekov, čeprav jih uživamo vsak dan. Vprašanje je, zakaj se je prav pri hrani pojavil tako velik dvom. Zagotovo je ljudi strah, največkrat pa gre tudi za nerazumevanje. Krompir amflora recimo sploh ne vsebuje tujega gena, ampak poseben umeten gen, ki samo preprečuje aktivnost enega krompirjevega gena (za eno obliko škroba).
Je torej problem res le v našem slabem poznavanju genetike?
Ne bi rekel, mislim, da je prav, da smo previdni, ni pa prav, da vnaprej zavračamo vse novo. Vse, kar nas obdaja, je nastalo na podlagi stvari, ki jih prej še nismo poznali. Prav je, da se dvomi in razpravlja, a pri nas manjka argumentirane razprave, kjer bi ena stran poslušala drugo. Največkrat stojita na okopih, nasprotniki pa ne poslušajo argumentov. Z okoljevarstvenega stališča je zagotovo bolje uporabljati GS-koruzo kot klasično, ki zahteva škropiva, s katerimi zastrupljamo podtalnico.
Kaj se dogaja v človekovem telesu, če uživa gensko spremenjeno hrano?
Geni in beljakovine so enaki pri vseh organizmih, od bakterij do človeka, in se razgradijo v prebavnem traktu ter ne prehajajo skozi črevesno steno. Ko se gen razgradi, ne moremo več ugotoviti, ali je prišel v človeka iz rastline ali bakterije. Bolj kot gensko spremenjenih rastlin se moramo bati škropiv in strupov, ki se ne razgradijo. V zvezi s tem je bilo narejenih veliko poskusov. GS-rastline se precej časa proučujejo, preden jih lahko dajo v uporabo, tako kot pri zdravilih.
Kot pravijo napovedi, največji razmah gensko spremenjenih rastlin lahko še pričakujemo. Bomo res nekoč uživali jagode z manj sladkorja, fižol z več beljakovinami? Kaj je še mogoče pričakovati v prihodnosti?
Vse te napovedi so precej realne, le pri spreminjanju genov domačih živali se je razvoj nekoliko upočasnil. Težko je reči, zakaj. Pri živalih namreč tudi lahko spreminjamo gene in to se je doslej uporabljalo predvsem v raziskovalne namene, na primer pri miših. Zamisel je recimo bila, da bi kravam, ovcam ali kozam vstavili človeški gen, ki ga potrebujejo na primer hemofiliki, krava pa bi izločala mleko s takšnim genom. Snov bi osamili in na voljo bi imeli zadostne količine zdravila, ker bi bilo dosti ceneje. A metoda je za zdaj še precej nezanesljiva in neuspešna. Kloniranje, denimo, pri mnogih vzbuja strah, a če bi na primer lahko z njim ustvarili kravo, ki bi neko snov proizvajala v mleku, bi to zadostovalo za zelo veliko bolnikov z neko boleznijo. Tehnologija dopušča te možnosti, a še ni dovolj razvita.
Kakšne etične pomisleke imajo znanstveniki? Stopamo v neznano in lahko povzročimo tudi škodljive stvari.
Seveda si tudi znanstveniki postavljajo meje, še posebno ko gredo od genskih sprememb na kloniranje. V svetovni znanosti obstaja sporazum, da se človeka ne sme klonirati v smislu novega človeškega bitja. Znanstveniki si prizadevajo, da bi bilo dopuščeno klonirati celice, ki bi jih lahko uporabljali za zdravljenje, vsekakor pa ne kloniranje novega človeškega bitja. Kloniranja še ne poznamo dovolj in pri živalih je uspešnost še vedno le okrog enega odstotka. Preveč vprašanj je še odprtih in preveč je možnosti, da bi šlo kaj narobe.

Dr. Gregor Majdič: »Zveni nenavadno, a vse rastline, ki jih danes poznamo, so gensko spremenjene. V tisočletjih, odkar smo ljudje začeli kultivirati rastline, so se zelo spremenile. Nobeno od žit, ki jih danes gojimo, ni podobno žitu v naravi. Tudi veliko živali, ki jih danes gojimo, bi le težko preživelo, če bi jih spustili v naravo. Vse to se je dogajalo s spreminjanjem genov, res pa je, da zelo počasi. Prej so spremembe potekale samo s križanjem. Primerov je veliko, eden takšnih je denimo nektarina, sadež, ki ga včasih ni bilo.«

Gensko spremenjenega paradižnika se veselijo le trgovci
Znanstveniki so odkrili način, s katerim bo mogoče paradižnik rešiti pred gnitjem. Zveni preprosto. Le dva encima je treba odstraniti iz njegove genske zasnove in ostal bo svež bistveno dlje, kar do 45 dni. Na policah ga je mogoče pričakovati že v nekaj letih, trdijo strokovnjaki z inštituta za genske raziskave rastlin v New Delhiju. Če nič drugega, se ga bodo razveselili trgovci in pridelovalci, kako pa bo s kupci, je druga stvar. A prednosti novega paradižnika bodo očitne. Svež in sijoč, kakor da bi bil pravkar obran, bo ostal nekaj tednov,
druge lastnosti pa se menda ne bodo spremenile; na policah v trgovinah ali na stojnicah bo razliko težko opaziti. Omenjena encima bo mogoče v kratkem odvzeti tudi drugi zelenjavi. Življenje ima seveda dve plati. Dosežek za proizvajalce je pri tem poraz za kupce, ki si želijo naravnih izdelkov. Težko je vedeti, ali gensko spremenjena osnova res ne bo vplivala na okus in vonj. Prav tako niso raziskani vplivi na zdravje. Ob vseh uspehih genskega inženirstva bomo lahko čez nekaj časa le še nostalgično vzdihnili, da tudi paradižnik ni več tisto, kar je bil (kar sicer velja že zdaj). Če bomo preživeli.