Medtem ko vsi strokovni in odgovorni kadri z ministrom za zdravje in predsednikom vlade na čelu slikovito zagotavljajo, da je naša zdravstvena pomaranča sicer že povsem izžeta, a da bosta kljub temu ohranjeni dosedanji kakovost in varnost za bolnike, kar je seveda popolnoma nemogoče, pa so z Onkološkega inštituta (OI) že pricurljale slabe novice. Varčevalni ukrepi se bodo tam menda pravzaprav že začeli oziroma se začenjajo s prvim majem. Delovni čas zdravstvenega osebja se bo podaljšal, že tako preutrujeni zdravniki pa naj bi kljub temu lahko pregledali samo omejeno število bolnikov. Vsakega odvečnega pacienta, ki bi se želel naročiti, bo računalnik zavrnil in čakalne dobe se bodo podaljšale. Bolniki pa tudi zdravstveni delavci so seveda prestrašeni in šokirani, saj so tam vse omejitve smrtno nevarne.

Vsaka sprememba v zdravstvenem sistemu je boleča, a če gre za onkologijo, smo ljudje še posebno občutljivi. Zato ni čudno, da so za prvi maj napovedani ukrepi na Onkološkem inštitutu povzročili kar nekaj panike. Med pacienti in med zdravstvenim osebjem dobesedno vre.

Zdravniki so že pregoreli
Ena od sprememb je podaljšanje delovnega časa ambulant za dve uri. Medtem ko so imeli zdravniki doslej ambulante od 8.30 do 15.30, jih bodo odslej predvidoma imeli dve uri dlje, do 17.30. Za bolnike vsekakor dobrodošel ukrep, kaj pa za zdravnike? Ali niso spet začeli urejati problem na napačnem koncu? Kajti če se delovni čas podaljša za dve uri ob istem številu zdravnikov, to pomeni še večje izčrpavanje delovne sile. Do kdaj bodo zdržali in se tako kot doslej žrtvovali za svoje bolnike? Kako bodo zdržali neznosno hiter delovni tempo brez posledic? Posledic za njihovo in za naše zdravje?
Ena od zdravnic, ki se z imenom in priimkom ni hotela izpostaviti, že brez novega urnika dela dlje od delovnih ur. In kako ji to sploh uspeva od jutra do večera z bolnimi ljudmi? Naša sogovornica priznava, da je ob 15. uri že popolnoma izčrpana in da ima občutek, da je zdravstveno osebje že dodobra izgorelo ob svojem delu. »Vsi smo že zdavnaj pregoreli. Smo tečni in utrujeni in po službi dobesedno pademo v posteljo in spimo do naslednjega dne. Imamo družine, partnerje in otroke, toda oni nič nimajo od nas. Po 15. uri ne moreš več biti prijazen s pacienti … Težko je stokrat isto razlagati bolnikom, težko se je osredotočiti na izvide in jih razlagati, ko pa niti na stranišče ne moreš, kaj šele, da bi si vzel čas za malico. Ambulanto imam do 15.30, a pravzaprav nikoli ne pridem domov pred 18. uro.«

Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ

Več v Jani št. 17, 27. 4. 2010