Zbiranje plastičnih zamaškov je postalo vseslovensko, ko je svojo tragično zgodbo o izgubi noge v prometni nesreči predstavil Anže Pratnemer. Pozval je k pomoči za nakup proteze, ki bi mu omogočila aktivnejše življenje. V zbiralni akciji mu je uspelo združiti veliko Slovencev in zamejcev, ki so do lanskega decembra zbrali kar 118 ton zamaškov. Precej manj pa jih ve, da so podobne zbiralne akcije za različne prikrajšane mladostnike začele potekati že pred štirimi leti na Dolenjskem. Od takrat je zbiranje zamaškov postalo novo humanitarno gibanje, ki lahko stori veliko dobrega, zahteva pa požrtvovalnost prostovoljcev, prinaša obilico dela, logističnih zapletov s prevozi in pomanjkanjem skladišč.
Na Dolenjskem so menda že pred štirimi leti tajnice na tamkajšnjih šolah organizirale zbiranje plastičnih zamaškov. Neki podjetnik je obljubil, da jih bo odkupil, kar naj bi bila enkratna akcija za nakup invalidskega vozička nekemu otroku. Otroci po okoliških šolah pa so se na zbiranje zamaškov navadili in kar niso prenehali, zato sta k akciji pristopila takratni župnik v Šentrupertu na Dolenjskem Mirko Simončič in sestra Danijela Kordeš, ki je tam učila verouk. »Za pomoč slovenskim otrokom s cerebralno paralizo smo akcijo začeli s petimi šolami, petimi župnijami in slovenskimi skavti. Postopoma so pristopile vzgojne ustanove in številne župnije z različnih koncev Slovenije. V treh letih smo vsega skupaj zbrali 70 ton zamaškov plastenk. Pomagali smo pri sofinanciranju različnih pripomočkov (invalidski vozički, dvigalo ipd.) sedmim otrokom oziroma mladostnikom ter jim tako vsaj malo olajšali življenjske razmere in vključitev v vsakdanjik. Toda takšnim akcijam daje globlji pomen to, da gre za vzgojo za dobroto in ekologijo, ki se lahko začne pri enem zamašku,« je povedala s. Danijela Kordeš.
Zamaški so nas izčrpali. Daleč najuspešnejši pri zbiranju zamaškov je bil Anže Pratnemer, ki je s svojim medijskim pojavljanjem, odprtostjo, iskrenostjo in simpatičnostjo znal nagovoriti množice. Akcija zbiranja zamaškov zanj se je končala decembra, ustavila pa se je pri astronomski številki 118 zbranih ton. Anže je z odzivom ljudi zelo zadovoljen in pravi, da je presegel vsa njegova pričakovanja, njegove sanje po boljšem življenju z zares kakovostno protezo za nogo pa se bližajo uresničitvi. V kratkem bo odpotoval na sejem v Nemčijo in si tam ogledal ter morda že izbral takšno, ki mu bo omogočala aktivnejše življenje. Brez izredno zavzetih staršev in starih staršev pa mu ne bi uspelo, saj so jih proti koncu prevozi, prebiranje in skladiščenje zamaškov, ogromno dela torej, že dodobra izčrpali.
Akcija zbiranja zamaškov pa se z Anžetom ni končala, vendar se vsi pomoči potrebni ne želijo izpostavljati medijem, čeprav so se ti pokazali za zelo učinkovite pri spodbujanju ljudi. Tako se medijev ni ustrašila Maša Topler iz Mežice, ki se ji je pri komaj 15 letih življenje postavilo na glavo, ko so ji spomladi zdravniki postavili diagnozo: maligni tumor na malih možganih. Od takrat je za njo že veliko obsevanj, kemoterapij in operacija, zdravljenje pa je za njeno mamo velik finančni zalogaj. Zato so na mežiški osnovni šoli začeli akcijo zbiranja zamaškov za Mašo, novica se je s pomočjo medijev še hitreje širila in zbiralna akcija se je uspešno razmahnila. Simona Jež, Mašina mama, nam je povedala, da bodo akcijo do junija počasi končali, saj so zbrali 12 ton zamaškov, predvsem pa je tudi za Mašino družino vsa organizacija, od logistike in komunikacije do prevozov, zelo naporna. Vse je na plečih družine; tako sta se Mašina babica in dedek vozila po vsej Štajerski in po zbirališčih pobirala zamaške ter jih prevažala v Mežico. Pri tem ne pozabijo omeniti prijaznih ljudi, kot je gospod Andrej Hvalica, ki jim je v Ljubljani odstopil veliko skladišče, in gospod Damijan Mlinarič, ki je motor akcije na mariborskem koncu.
Njihova garaža v Mežici je vedno polna, k sreči pa se iz bližnjega podjetja MPI, ki zamaške odkupuje, prijazno pripeljejo ponje. Poleg zamaškov za Mašo prihaja ogromno pisem spodbude. Dekle, ki jo odlikujeta pozitivna energija in velika borbenost, se bo še dolgo zdravilo, trenutni izvidi pa kažejo dobro.
Več v novi Jani, št. 19, 11. 5. 2010
