UVODNIK

Slovenski študenti in dijaki so današnji dan mladosti zaznamovali nekaj dni prej.  Na svoj način so družbi in oblastem pokazali, da imajo več kot dovolj mlade države, ki je bila, ko se je večina protestnikov rodila, tudi sama še v plenicah.
Protestov, kakršne smo prejšnjo sredo videli pred parlamentom, v Sloveniji še ni bilo. Res pa je, da se študentske demonstracije leta 1968 in 1970 v nasilje niso sprevrgle zgolj zato, ker tedanji režim tega pač ne bi dopustil. A Slovenija se za demokratično državo razglaša že dvajset let. Demonstracije pa so v vsaki demokratični družbi povsem legitimen način izražanja nezadovoljstva nad potezami oblastnikov. Četudi so nasilne. Seveda gre nasilje v vseh oblikah sicer obsojati; in vsekakor je mogoče vsakokrat znova razpravljati tudi o smiselnosti razloga, zaradi katerega gredo nezadovoljne množice na ulice. Čeprav je bil »uradni« razlog za proteste tokrat najbrž res zgrešen, pa imajo mladi, ki so v sredo prišli na ulice, več kot dovolj drugih, zelo upravičenih razlogov za izražanje nezadovoljstva z vlado in družbo. Ne nazadnje pa ni težko ovreči niti očitkov, da so se mladi na demonstracijah zavzemali za »kapital« in ne, recimo, za temeljne svoboščine, ukinitev šolnin, več akademske svobode ali kakšne podobno visoke vrednote. A mladi pač verjamejo v tisto, v čemer so (bili) vzgajani. Kako naj si jih sploh drznemo obsojati, če pa so se zavzeli zgolj za to, k čemur kot k najvišjemu idealu stremi celotna zahodna družba?
Do velike večine mladih protestnikov bi bilo podcenjujoče trditi tudi to, da so se pred parlamentom znašli samo zato, ker so v šoli pač dobili prost dan ali ker imajo oprane možgane. Če seveda izvzamemo organizatorje protestov, tistih mladih, ki so s svojim socialnim položajem, izobraževalnimi razmerami ter pričakovanji za prihodnost zadovoljni, bržkone ni bilo pred parlament. Edino, kar bi nas pri tem moralo res skrbeti, je, da so nasilje začeli člani neonacističnih in navijaških skupin, ki so razvneto množico v hipu potegnili za sabo. To napeljuje na misel, da so bili izgredi pred parlamentom najbrž res »naročeni« in organizirani. In če so bili, so razlogi zanje povsem drugje kot pa v skrbi za socialni položaj ter prihodnost dijakov in študentov.
Četudi je bilo v preteklih dneh slišati, da so protestniki demonstrirali zaman in da (upajmo!) pobudnikom demonstracij ne bo uspelo doseči sprememb zakona o malem delu, pa so sredini dogodki nedvomno prelomnica in pomemben korak na poti Slovenije v zrelo demokracijo. Študenti so namreč v nekaj urah razbili stoletja star mit o ponižni mentaliteti ljudi iz deželice, v kateri molče potrpijo vse, ker so pač že od nekdaj vajeni biti tlačeni. Zdaj ko so mladi pokazali odločnejši obraz, utegnejo njihovemu zgledu slediti številni, doslej brezimni. Tisti torej, ki so zaradi pregovorne ponižnosti, tradicije ali strahu oblastnikom in delodajalcem dolga leta dopuščali čedalje hujše izkoriščanje in krnjenje socialnih pravic ter pri tem – razen tu in tam, ko jih je na »vzorne« demonstracije povabil kak sindikat – ponižno molčali.
Kot je pred dnevi opozorila dr. Marta Gregorčič, vlada v času, ko se vsi ukvarjamo le z zakonom o malem delu, obravnava še sedem drugih socialnih zakonov, ki bodo dodatno okrnili socialne pravice ljudi. A od 19. maja 2010 ne bo nikoli več, kot je bilo. Politiki bodo od prejšnje srede veliko težje sprejemali take odločitve. Ne le, da bodo številni (tudi mladi) odslej veliko pozornejši na to; ljudje zdaj vedo, da lahko nestrinjanje in nezadovoljstvo izrazijo tudi jasno in glasno. Nobeni vladi ne bo več postlano z rožicami, kot jim je bilo doslej. Študenti so pokazali pot. Rubikon je prestopljen.

Protestov, kakršne smo prejšnjo sredo videli pred parlamentom, v Sloveniji še ni bilo. Res pa je, da se študentske demonstracije leta 1968 in 1970 v nasilje niso sprevrgle zgolj zato, ker tedanji režim tega pač ne bi dopustil. A Slovenija se za demokratično državo razglaša že dvajset let. Demonstracije pa so v vsaki demokratični družbi povsem legitimen način izražanja nezadovoljstva nad potezami oblastnikov. Četudi so nasilne. Seveda gre nasilje v vseh oblikah sicer obsojati; in vsekakor je mogoče vsakokrat znova razpravljati tudi o smiselnosti razloga, zaradi katerega gredo nezadovoljne množice na ulice. Čeprav je bil »uradni« razlog za proteste tokrat najbrž res zgrešen, pa imajo mladi, ki so v sredo prišli na ulice, več kot dovolj drugih, zelo upravičenih razlogov za izražanje nezadovoljstva z vlado in družbo. Ne nazadnje pa ni težko ovreči niti očitkov, da so se mladi na demonstracijah zavzemali za »kapital« in ne, recimo, za temeljne svoboščine, ukinitev šolnin, več akademske svobode ali kakšne podobno visoke vrednote. A mladi pač verjamejo v tisto, v čemer so (bili) vzgajani. Kako naj si jih sploh drznemo obsojati, če pa so se zavzeli zgolj za to, k čemur kot k najvišjemu idealu stremi celotna zahodna družba?
Do velike večine mladih protestnikov bi bilo podcenjujoče trditi tudi to, da so se pred parlamentom znašli samo zato, ker so v šoli pač dobili prost dan ali ker imajo oprane možgane. Če seveda izvzamemo organizatorje protestov, tistih mladih, ki so s svojim socialnim položajem, izobraževalnimi razmerami ter pričakovanji za prihodnost zadovoljni, bržkone ni bilo pred parlament. Edino, kar bi nas pri tem moralo res skrbeti, je, da so nasilje začeli člani neonacističnih in navijaških skupin, ki so razvneto množico v hipu potegnili za sabo. To napeljuje na misel, da so bili izgredi pred parlamentom najbrž res »naročeni« in organizirani. In če so bili, so razlogi zanje povsem drugje kot pa v skrbi za socialni položaj ter prihodnost dijakov in študentov.
Četudi je bilo v preteklih dneh slišati, da so protestniki demonstrirali zaman in da (upajmo!) pobudnikom demonstracij ne bo uspelo doseči sprememb zakona o malem delu, pa so sredini dogodki nedvomno prelomnica in pomemben korak na poti Slovenije v zrelo demokracijo. Študenti so namreč v nekaj urah razbili stoletja star mit o ponižni mentaliteti ljudi iz deželice, v kateri molče potrpijo vse, ker so pač že od nekdaj vajeni biti tlačeni. Zdaj ko so mladi pokazali odločnejši obraz, utegnejo njihovemu zgledu slediti številni, doslej brezimni. Tisti torej, ki so zaradi pregovorne ponižnosti, tradicije ali strahu oblastnikom in delodajalcem dolga leta dopuščali čedalje hujše izkoriščanje in krnjenje socialnih pravic ter pri tem – razen tu in tam, ko jih je na »vzorne« demonstracije povabil kak sindikat – ponižno molčali.
Kot je pred dnevi opozorila dr. Marta Gregorčič, vlada v času, ko se vsi ukvarjamo le z zakonom o malem delu, obravnava še sedem drugih socialnih zakonov, ki bodo dodatno okrnili socialne pravice ljudi. A od 19. maja 2010 ne bo nikoli več, kot je bilo. Politiki bodo od prejšnje srede veliko težje sprejemali take odločitve. Ne le, da bodo številni (tudi mladi) odslej veliko pozornejši na to; ljudje zdaj vedo, da lahko nestrinjanje in nezadovoljstvo izrazijo tudi jasno in glasno. Nobeni vladi ne bo več postlano z rožicami, kot jim je bilo doslej. Študenti so pokazali pot. Rubikon je prestopljen.

                                                                                 Jana, 25.5.2010