Čeprav je članek o Temu Etemaju, s katerim smo pred dvema tednoma zaman skušali dobiti nujno medicinsko pomoč, zelo odmeval, se zanj v tem času ni spremenilo nič. Fantu odtlej ni še nihče zagotovil pomoči, noga pa ga vse bolj boli in čedalje težje hodi. Nas je pa poklical Miha (ime je izmišljeno), zdaj že nekdanji odvisnik, ki smo ga v omenjenem članku navedli kot fanta, ki mu decembra lani prav tako niso hoteli dati nujne medicinske pomoči, čeprav je bil na robu smrti. Ko so mu jo zaradi posredovanja novinarja Boštjana Slatenška, ki je bil po naključju zraven, vendarle zagotovili, so mu s tem v zadnjem trenutku rešili življenje.

Čeprav je še konec lanskega leta zaužival zelo verjetno največjo količino drog med vsemi odvisniki, se je v trenutku, ko se je zbudil v bolnišnici, odločil, da se bo nehal drogirati. To mu je tudi uspelo. Še vedno pa se bojuje z zdravstvenimi in socialnimi mlini na veter. Ko mu je prejšnji teden iz nog spet začelo smrdeti in je šel k zdravniku, je tam izvedel, da bo moral storitve plačati sam, čeprav bi mu moralo kot prejemniku socialne pomoči dodatno zdravstveno zavarovanje veljati že od 1. junija. A ker je bila njegova socialna delavka sredi maja odsotna, bo zavarovanje veljavno šele od 22. junija. Miha tako v preteklih dneh pri specialistih in v lekarni ni mogel urediti nič, saj za to, da bi lahko storitve plačal sam (četudi bi mu zavarovalnica pozneje ta denar vrnila), preprosto nima denarja.
Od doma je odšel pri trinajstih. Miha se je začel drogirati pri trinajstih, kmalu po tem, ko je pred fizičnimi in drugimi zlorabami pobegnil od doma. »Tistega dne, ko me je očim tako stisnil za vrat, da so mi popokale žile, sem odšel. Preprosto nisem mogel več zdržati,« prijetni in inteligentni fant pojasnjuje, kako je mogoče, da je že pri rosnih trinajstih na neki zabavi prvič poskusil heroin. »Nekaj časa sem se potepal kar tako, potem sem kakšno leto živel pri babici. A takrat sem s sabo že imel drogo …« Kmalu zatem se je na prošnjo babice, s katero sta ves čas zelo povezana, poskušal odvaditi mamil. Prvi poskus je bil za kar nekaj let uspešen. »Takrat sem spoznal punco, s katero sva ostala štiri leta. Ves čas sem bil čist. Končal sem srednjo šolo, postal strojnik težke gradbene mehanizacije ter opravil izpit za voznika tovornjaka. Droge nisem v petih letih niti pokusil!« Vse se je spremenilo, ko sta se z dekletom razšla. »Začel sem piti, potem pa sem se kmalu začel spet drogirati. Najprej sem zgolj vdihoval kokain, potem pa sem se nekega dne prvič pičil. Pred tem sem imel dobro službo in bil sem tik pred tem, da bi kupil stanovanje … A vzel sem dva milijona tedanjih tolarjev posojila in ga v celoti porabil za heroin. Moja edina strast odtlej je bila droga.«

                                                                    Več v Jani št. 25, 22.6.2010