Slovenija je po dveh tekmah na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki še naprej neporažena! Ko smo po Alžircih skoraj usodno kresnili, kot temu pravi naš karizmatični selektor Matjaž Kek, še Američane, se je začel nogometni svet veliko lepše vesti do najmanjše, a za zdaj najsrčnejše udeleženke svetovnega prvenstva. Na spletnem brskalniku Google je bila po petkovi srhljivki Slovenija v trenutku med najbolj iskanimi zadetki. Američani so šli iskat, s kom so sploh igrali in skoraj izgubili, Angleži pa preverjat, kaj jih čaka v sredo.
Samovšečne Angleže je namreč v trenutku popadel silovit strah pred Slovenci, saj so se v tekmi z Alžirci komaj izvlekli z remijem. Njihova samozavest, s katero so čakali na nastope svoje reprezentance v Južni Afriki v menda lahki skupini, v kateri so nas vnaprej posmehljivo odpisali kot zlahka premagljivo ekipo, je izpuhtela.
Najdolgočasnejša tekma v zgodovini. Po naši tekmi z Alžirijo so v angleških medijih pisali, da je bila to najdolgočasnejša tekma v zgodovini nogometa. Novinar uglednega časnika Guardin Simon Burnton je duhovičil, da je po tej tekmi butal z glavo v zid, zato da bi pozabil na zadnji dve uri svojega življenja. Upam, da po tekmi naših z Američani to, namreč buta v zid, še vedno počne. Zato da izbori odpustek pri višjih silah zase in za svoje rojake, tudi za tiste, ki brcajo jabulani v Južni Afriki, zaradi svojega podcenjevalnega odnosa. Kajti doslej na prvenstvu veliko drugega od samovšečnosti niso pokazali. Od nekdaj vročekrvni Rooney (Se ga še spomnite? se zdaj nenadoma cinično sprašujejo angleški novinarji) pa se mora opravičevati navijačem, ker jih je obdolžil nelojalnosti do reprezentance. Živčnost, ki se je zrcalila na obrazih angleških igralcev med skozi zobe iztisnjene stavke po tekmi z Alžirci in pred obračunom s Slovenci, je našim »hrabrim bojevnikom«, kot jih je poimenoval eden od navdušenih slovenskih poročevalcev s prvenstva, seveda v prid.
Ampak naši se z Angleži, upajmo, ne ukvarjajo preveč. »Ukvarjamo se s seboj, ne z nasprotniki!« je nekakšna mantra Keka in njegovih fantov, ki jo ponavljajo vedno znova pred brnečimi kamerami. Mislim, da so te zanje moteče skoraj tako močno kot brnenje zoprnih vuvuzel.
Preživeli smo vojno z Američani. Naši si te dni, ko narod drvi v popolno nogometno evforijo in vzdušje pred odločilno tekmo z Angleži prerašča v predinfarktno stanje, ližejo rane. Telesne in psihične. V vojni z Američani jo je namreč usodno, s hudo poškodbo noge, skupil Nejc Pečnik, zaradi katere je moral domov v Slovenijo. Prava osebna tragedija, saj bo za okrevanje potrebnih nekaj mesecev. Marko Šuler jo je v rokoborbi z Američani na srečo odnesel bolje. Če modric drugih niti ne omenjamo. Psihično pa morajo preboleti dejstvo, da jih je le nekaj minut ločilo od sanjskega uspeha, ki so ga zapravili zaradi lastnih napak. Doslej je Matjažu Keku in strokovnemu štabu še vedno uspelo narediti red v glavah fantov. Ne vem, zakaj ne bi verjeli, da bo tako tudi tokrat. Kot ne vem, zakaj moramo te minute oziroma izgubljeno priložnost mazohistično vedno znova in znova omenjati nekateri novinarji in navijači. Treba je iti naprej. Slovenija gre naprej!
Naše možnosti za to, za zares zgodovinski preboj v osmino finala, se pravi med 16 najboljši moštev na svetu (!), so velike. Z Angleži lahko celo izgubimo, če Alžirci in Američani igrajo neodločeno. Toliko o matematiki.
Sreča spremlja pogumne. Pravzaprav ni toliko pomembno, ali bodo šli naši naprej ali ne. Šteje to, da se bojujejo, tudi ko jim ne gre. Na tekmi z Alžirci je bilo videti, kako težke noge imajo, a so vztrajali, niso popustili živčnosti, in zato je šla Korenova žoga v gol. Z Američani so dobili dva precej poceni gola, pa se niso prestrašeno vkopali pred svojim golom, ampak so do konca skušali doseči zmagoviti zadetek.
Na obeh tekmah je bila na naši strani seveda tudi sreča. Alžirski vratar bi Korenov strel lahko zaustavil, a mu je zloglasni jabulani pač spolzel v mrežo. Američani so dosegli tretji zadetek, a ga je malijski sodnik, najbrž dokončno naveličan dotedanjega ruvanja med igralci, pač razveljavil. Tega veliko sodnikov ne bi storilo, res je. Ampak ni le sreča tista, ki je naše pripeljala tako daleč. Poznavalci nogometa oziroma športa nasploh vedo, da zgolj sreča ni dovolj. To je le trenutek, ki se zgodi ali tudi ne, vse drugo je delo, trud, predanost, bojevitost. Najbrž so tudi zato protesti Američanov sicer glasni, ne pa preglasni. Sami vedo, da se je tudi njim maščevalo podcenjevanje. Če so bili pred prvenstvom ameriški komentarji tudi žaljivi in so se nekateri ameriški navijači na svojih forumih šalili, da bo treba takoj zavzeti Slovenijo, če bi jih ta po naključju premagala, so tudi oni veliko bolj spoštljivi. Tudi tega, da smo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo premagali veliko Rusijo, ne pozabijo več omeniti. Na to čedalje pogosteje opozarjajo tudi angleški novinarji.
Matjaž Kek ponavlja: »Nimamo kaj izgubiti, lahko pa veliko dobimo!« Res je. Fantje, kapo dol! Vseeno je torej, ali bomo šli naprej. Ampak prepričana sem, da bodo šli v sredo med tekmo nekateri (spet) raje nabirat gobe, drugi bodo v tišini reševali križanke, na urgenci pa bodo v povečani pripravljenosti, medtem ko bo Slovenija stiskala pesti za Kekove fante.
Več o slovenskem nogometnem čudežu preberite v Jani št. 25, izid 22. 6. 2010
