V javnosti se tudi zaradi razvpite zadeve Baričevič čedalje bolj širi ogorčenje zaradi lastnikov psov, ki niso obzirni do okolice in mimoidočih ter ne upoštevajo zakona, ki predpisuje uporabo povodcev. Opustitev fizičnega varstva psa je namreč prekršek, ki se kaznuje z globo 200 evrov.
Pred dobrim tednom se je na Gorenjskem napad psa na človeka končal precej nenavadno. Napadenemu in poškodovanemu 61-letnemu kolesarju se je uspelo izviti iz pasjega gobca ter psa z golimi rokami tako dolgo stiskati za vrat, da ga je pokončal. Pasjega lastnika ni bilo nikjer in se niti do danes ni oglasil.
Smo v parkih, na tekaških, sprehajalnih in kolesarskih poteh varni? Kaj storiti, ko nas napade pes?

Tudi na Veterinarski upravi RS pravijo, da je v zadnjem času čedalje več zapletov, povezanih s pasjimi napadi, poškodbami ljudi in z odgovornostjo lastnikov. Zato so o odgovornem lastništvu psa pred kratkim izdali publikacijo, ki bo brezplačno na voljo v veterinarskih ambulantah ter na spletni strani Vursa. Po statističnih podatkih v skoraj vsakem četrtem slovenskem gospodinjstvu živi tudi pes, in če lastniki svojih psov ne obvladajo, se lahko v strnjenih naseljih zgodijo različne neprijetnosti ali celo nevarne situacije.
Ljudi pogosto moti, da so lastniki psov tako sveto prepričani o miroljubnosti svojega pasjega ljubljenčka in ne dojamejo, da se nekateri psov preprosto bojijo ter ne želijo, da jih tuj (sicer prijazen) pes ovohava, se po njih vzpenja ali kakor koli drugače nadleguje.
V različnih pogovorih je zaznati nemoč ljudi, ki v okolici opazujejo, da imajo le redki lastniki svoje pse na povodcih, kršitve pa niso kaznovane.
Tako nas zgodba o napadu šarplaninca na 61-letnega upokojenca, ki je z ženo poganjal kolo po vaški poti, ne preseneča. Pes je menda brez nadzora lastnika skrbel za manjšo čredo krav, ki so se pasle na bližnjem posestvu. Priznani kinolog in veterinar Jože Vidic pojasni: »Šarplanincev ne moreš nikoli popolnoma obvladati. To je pasma pastirskih psov, ki izvira iz Turčije. Njihova naloga je paziti čredo in navajeni so samostojnega ukrepanja. Šarplaninec se človeku ne bo nikoli popolnoma podredil. Če imamo takšnega psa, moramo narediti vse, da ne bi prišlo do napada.«

Pogosto napadejo v domačem okolju. Čeprav imamo morda drugačen občutek, pa se resni pasji napadi s hudimi telesnimi poškodbami ali celo smrtjo zgodijo razmeroma redko in Slovenija je pri tovrstni statistiki primerljiva z evropskimi državami – pri nas ni nič več napadov kot recimo v Italiji ali Avstriji. Po podatkih je lani v Evropi umrlo 31 ljudi zaradi napada psa, v ZDA pa 32.
Veliko napadov se zgodi na domačem ali sosedovem dvorišču, na bližnji sprehajalni poti in zdijo se vsakdanji del (predvsem) podeželskega okolja. Še zgoraj podpisana lahko naštejem najmanj pet neprijetnih srečanj z neprijaznimi oziroma popadljivimi psi. Nekatere je lastnikom komajda uspelo odpoklicati. K sreči mi to ni pustilo posledic in se psov ne bojim. A da bi bilo to nekaj sprejemljivega in vsakdanjega?! Tega pač ne smemo dopustiti. V mestih je psov še več in problem neodgovornega lastništva še hujši.
»Zlato pravilo je: pes ne sme biti nikoli brez nadzora. Tako kot majhen otrok ne. Na odprtem (neograjenem) dvorišču nima brez skrbnika kaj početi! Sam odsvetujem imeti psa celo na zaprtem dvorišču, saj razvije različne oblike neželenega vedenja: bevskanje, tekanje ob ograji, lajanje na ljudi – morda mimo hodijo otroci, pa mu morebiti kateri izmed njih vrže kamenček, ga podraži s palico in pes dobi slabo izkušnjo z otroki ter bo lahko napadalen le do otrok. Tudi na sprehajalnih poteh, kot je recimo ljubljanska Pot spominov in tovarištva, je veliko skrbnikov, ki svoje pse pustijo brezskrbno tekati. Lahko se zgodi, da bo miren pes, ki ni še nikogar napadel, nekoč to storil. Srečal bo zanimivo oziroma nenavadno tarčo – mimoidočega z vpadljivim pokrivalom, morda bo kdo nenavadno tekel, lahko ga zmoti invalid s palico, kolesar … Zakonsko določilo je, da morajo biti psi na javnem kraju na povodcu. Ljudje po navadi govorijo: moj pes ne bo nič naredil. V resnici pa lahko rečejo samo, da tega še ni naredil."

Jana, št. 25, 22. 6. 2010