Preden sem šla na obisk k Jorasovim, jih nisem poklicala. Na meji sva s fotografom hrvaškim policistom z nedolžnim obrazom pokazala potna lista in brez težav so naju spustili čez mejo. Celo z nasmeškom. Potem ko sva zavila na parkirišče kazinoja, ki se bohoti nad Jorasovo hišo, in se po stopnicah spustila na dvorišče, je hrvaški nasmeh zelo očitno izginil z obrazov. Vsak obisk pri Jorasovih so po njihovem mnenju mogoči provokacija, zaplet, nova drama. Pa ne spet med mojo izmeno, si je morda mislil mrki policist.
»Spremenil se je …« Na urejenem vrtu pred zdaj že ometano hišo je v dopoldanski pripeki neka gospa zalivala rože. Gospa Olga. Preveč vljudna, da se ne bi odzvala na najin pozdrav, a že s preveč izkušnjami, da bi naju bila vesela. Novinarji … Saj veste, kaj vse se piše in govori, nama je rekla po nekaj minutah klepeta o tem in onem. O tem, kako je živeti z Joškom Jorasom, na primer. Težko. Ona s tem, torej z bojem svojega partnerja Jožeta, kot ga kliče, ne želi imeti veliko opravka. Ona čez mejo ne hodi po zloglasni kolovozni poti s še bolj zloglasno zapornico, ki jo hrvaški policisti goreče varujejo, ampak gre čez mejo. Uradno. S potnim listom. Za boje nima volje. Njene predstave o skupnem življenju z moškim so bile očitno precej drugačne. »Spremenil se je …« je rekla z grenkobo, potem ko smo sedli v senco za mizo pod slovito Podobnikovo lipo.
Super oče je! Prisedla je 22-letna hči Desire. Nekoliko zadržana, a trdno na očetovi strani. Ona hodi čez mejo le po kolovozu, rezerviranem za Jorasove. Jo skrbi zanj, zdaj ko gladovno stavka? Zdravniškega nadzora Joško Joras noče. Kaj če bo šel predaleč? Desire meni, da je njen oče razsoden človek, dobro pozna in posluša svoje telo, ki mu sporoči, kdaj je dovolj. »Pravi, da ni bolan in da ne potrebuje nobenega ujčkanja.« Poleg tega ne verjame zdravilom. Zato pri Jorasovih pogosto diši po česnu. »Speštan« in namazan na kruh najbolj pomaga.
Očeta razume in podpira, z njim deli tudi ljubezen do tega kotička paradiža, ki je njihov dom. Ko bi le lahko odmislili mejo in vse tiste policiste, ki so med našim klepetom ves čas strmo zrli v našo smer in jo ucvrli za vogal takoj, ko je Mitja proti njim usmeril fotoaparat.
Ljudje, ki ne živijo tukaj, si ne morejo predstavljati, koliko malih, pa tudi velikih neprijetnosti so Jorasovi že izkusili in še izkušajo v svojem življenju v hiši z naslovom Sečovlje 1. Prijateljice ne prihajajo pogosto k Desire, ki svoj priimek med ogledi solin, ki jih vodi, ponavadi zamolči. Ne zato, ker jo je sram, ampak da se izogne neumnim vprašanjem in mnenjem. Navadila se je, da se z večino ljudi o svojem očetu in njegovem prizadevanju ne pogovarja. Zato ker ji je hudo, ker ga predstavljajo v drugačni luči, češ da nalašč dela težave. Ali da je prodana duša oziroma le orodje v rokah politike. Po njenem mnenju ga Primorci še najmanj marajo. »Oni bi radi imeli samo mir … On pa, da je vse natančno po zakonu.«
Težko ji je gledati očeta, po vsem še vedno polnega upanja, kako je vedno znova razočaran. »Moj oče vedno pravi, da niso težava Hrvatje, ampak slovenski politiki. Oni se ne zavzemajo za slovensko ozemlje.« Zato pa država od Jorasovih, ki se jih sicer nekoliko otepa, toliko bolj zavzeto pobira davke.
Več v Jani št. 35, izid 31. 8. 2010
