»Po eni strani ima moj sindikat Fides prav, saj je edina organizacija, ki je kaj naredila za nas zdravnike, po drugi strani pa bi sistem že jutri popolnoma razpadel, če bi vztrajali pri naši odločitvi,« je povedala 34-letna zdravnica, ki se je v teh hudih dneh kot mnogo drugih zdravnikov ubadala z veliko moralno dilemo – umakniti ali podpisati soglasje za dežurstvo, zdraviti svoje paciente ali ne. Se držati tiste antične zaprisege, o kateri se zdi, da smo danes tako daleč od nje, ali raje prisegati denarju in svoji dobri preskrbljenosti.
Požrešen in slab informacijski sistem. Veliko denarja bi se dalo privarčevati tudi pri boljši organizaciji dela, je pripovedovala Janja K. Vse preveč je na primer ponavljajočih se preiskav, ki jih naredijo najprej na primarni ravni, v zdravstvenih domovih, potem pa še enkrat, ko pacient pride v bolnico. Izrazito slab in neučinkovit ter požrešen je tudi informacijski sistem kliničnega centra. Ko je Janja K. pred leti kot sekundarij delala na oddelku, je ob odpustu morala diktirati vse pacientove izvide, tudi tiste, ki jih je prinesel s seboj z drugih oddelkov, sestra oziroma administratorka pa jih je morala pretipkati na odpustnico. Namesto da bi UKC imel centralni register, ki bi zdravnike odrešil ur in ur administrativnega dela, morajo pacienti vse nositi s seboj na papirjih, in ko se kateri od njih izgubi ali pozabi, zdravnik pa je v dilemi, jim ne preostane drugega, kot da ga še enkrat pošljejo na preiskavo.
En zdravnik – tri službe? Med nerazumljive in neracionalne pojave v UKC sodijo tudi formalno nadpovprečno produktivni zdravniki, ki so sočasno profesorji, predstojniki, asistenti, mentorji, svetniki, člani odborov in komisij, avtorji člankov ter aktivni udeleženci kongresov, za povrhu pa še izjemno dobro služijo v zasebnih ambulantah. »Vem, da imajo eni več energije od drugih, a včasih se sprašujem, kako je sploh mogoče, da ena oseba opravlja toliko zadolžitev. Jaz mojega mentorja, ki je bil za to tudi plačan, na primer sploh nisem videla, z mano se je prostovoljno ukvarjal drug zelo prijazen zdravnik. Naj pa poudarim, da je ob vsem tem vseeno veliko zdravnikov pravih garačev, in te je videti samo na oddelkih ter nekaj izjemnih profesorjev tudi na fakulteti,« je pripovedovala naša sogovornica.
Več v Jani št. 37, 14. 9. 2010
Tekst: TINA HORVAT
