Sprašujem vas – ne kot pravnika – kot človeka, kot misleca, kot opazovalca družbe in sprememb, ki usodno vplivajo na nas: kaj se dogaja v naši družbi, kam gremo in zakaj?
Dogaja se nam to, da smo vrednostno vedno bolj zmedeni, pravzaprav smo polni nekega vedenja o vrednotah, o zgodovini družbe, imamo dostop do množice podatkov, komuniciramo s celim svetom, na tehnično-informativni ravni smo zelo napredovali. Stvari se nam dodajajo prehitro, da bi jih lahko ustrezno uskladili z vrednostnim sistemom, ki ga zato vedno bolj relativiziramo.
Se kdo sploh v resnici sprašuje o vrednotah?
Se, a vse je vedno bolj površinsko. Ta družba je površna, komunikacija sicer teče po vsem svetu, po spletu, po facebooku, pa hkrati z nikomer nisi pristen! Na to smo delno obsojeni, tako nekako moramo delovati, toda pristna, avtentična človeškost in človečnost pa se preveč izgubljata. In predvsem zato smo v krizi.Se, a vse je vedno bolj površinsko. Ta družba je površna, komunikacija sicer teče po vsem svetu, po spletu, po facebooku, pa hkrati z nikomer nisi pristen! Na to smo delno obsojeni, tako nekako moramo delovati, toda pristna, avtentična človeškost in človečnost pa se preveč izgubljata. In predvsem zato smo v krizi.
Mislite, da je to rastišče krize?
Znana resnica je, da je družba vedno nepopolna in smo nekako vedno v krizi, saj idealov pogosto nismo sposobni doseči. Ampak v tem času, ko je nihanje sveta tako pospešeno, ko se ta spreminja bistveno hitreje kot kadarkoli, se nam preveč stvari dogaja v prekratkem času. Pogosto nismo kos usklajevanju silnega tehničnega napredka z novimi vrednostnimi izzivi, ki jih ta napredek terja. Veliko se sicer ve o vrednotah, vrlinah, idealih, hkrati pa se v nič zares ne poglobimo, ne vzamemo si niti dovolj časa za človeka. Površinskost pa slabi družbo, solidarnost, vez med nami: to je dolgoročno lahko usodno.
Lahko pomanjkanje vrednot vodi do uničenja, kot ga poznamo iz obdobij starih civilizacij?
Tako je, imate prav. To se nam lahko zgodi. Zagotovo smo že presegli zgolj začetno fazo dekadence. Govorim predvsem o zahodni družbi, ki je dosegla neko materialno blagostanje, a jo to žal vodi predvsem v razvajenost in objestnost.
Govorite o korupciji, ki je težko razrešljiva zaradi izredne povezanosti in soodvisnosti posameznikov?
Postopno razkrajanje družbe ima več elementov. Eden je zagotovo ta, da se povečuje stopnja koruptivnosti, ki se je ne da učinkovito preprečevati zato, ker so že skoraj vsi vrhovi, gospodarski, politični in drugi, vanjo do neke mere vpleteni: gre za istem domin, če pade eden, lahko potegne za seboj druge, zato se ščitijo. Na drugi strani imamo nižji in srednji sloj, ki ima občutek nemoči in je vedno bolj razočaran. Kritična meja sicer še ni presežena, Rubikon še ni prekoračen, obdobje razkroja lahko traja še leta, desetletja – a v to smer nedvomno gremo. Plitvost, denimo, spodbuja rumeni tisk, ali pa tisti, ki služijo denar s potrošništvom. Gre za paradoks: nikoli ni bilo več izobraženosti, kot jo imamo danes, toda ta izobrazba je preveč plitka in površinska, da bi nas vodila v pravo smer. Hiša, ki nima pravih temeljev, pač ne vzdrži dolgo.
Toda nekateri se vendarle zavedajo poti, po kateri stopamo vsi: ljudje, volivci, naj bi imeli moč za soustvarjanje boljše poti s pravimi ljudmi, ki bi vodili državo. Ali sploh še imamo prave ljudi?
Zanesljivo so, a imajo težave! Prva, s katero se spopade vsak, ki bi lahko pripomogel k boljšemu, bolj vrednostno konstruktivnemu razvoju, je, da so ljudje, ki imajo višjo stopnjo morale, zelo samokritični. Čutijo, da so nepopolni, vedo, da so tudi sami kdaj pogrešili, zato se včasih ne počutijo dovolj moralno neoporečne, da bi se izpostavili. Ampak to je napaka! Nihče izmed nas ni brezhiben, tudi jaz imam veliko napak: se pa kljub temu zavedam, da to ne sme biti izgovor, da ne bi sebe in druge – z vzponi in padci – premikal v pozitivno smer.
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Več v Jani št. 41
