Da nosilkam lepotnih nazivov podarjajo ali dajejo v uporabo avtomobile, smo že vajeni. Kaj pa drugi znani Slovenci? Mitja Petkovšek in Mojca Rode skupaj z mariborskim podjetjem gradita pasivno hišo, pred časom je na očeh slovenske javnosti zgradila hišo Rebeka Dremelj, zadnje čase pa smo lahko opazili, da je največji slovenski prodajalec otroške opreme podaril otroški voziček najbolj vročima mamicama na slovenski estradi ta hip – Nuški Drašček in Lorelli Flego. Saj ne da bi bili nevoščljivi, se pa vseeno radovedno sprašujemo: kako pa navaden smrtnik pride do sponzorskega vozička ali novih oken za hišo?
Čeprav smo Slovenci pregovorno nevoščljivi, nas po drobovju nikakor ne zvija in nismo čisto pozeleneli, ko smo videli nasmejanega Petkovška pred idilično novo hišo, ki je po vrhu vsega še energetsko med najbolj učinkovitimi. In ker se je na njegovi majici vedno znova svetil napis podjetja Lumar, smo si rekli, da so mu hišo pač zgradili zastonj. Mitja ni bil pripravljen komentirati, kaj je dobil zastonj, kaj je moral plačati in kako se je s podjetjem dogovarjal, smo pa poklicali v Lumar, uspešno mariborsko družinsko podjetje. Tako uspešno, da jim recesija ni prišla do živega, ampak so celo na vrhuncu ter so vodilni proizvajalec montažnih in nizkoenergijskih objektov pri nas. Direktor Lumarja, Marko Lukič, nam je prijazno razložil, da je Petkovšek k njim na začetku prišel kot čisto navadna stranka, ki si je želela postaviti najbolj varčno hišo. »Prepričali smo ga z uspešnostjo, on pa nas s svojim znanjem o pasivni gradnji, ki je bilo na zelo visoki ravni. Tako zelo, da bi ga lahko takoj zaposlili kot svetovalca v našem podjetju. Zmotno je prepričanje, da je prišel Petkovšek do zastonj hiše. Pomagali smo mu zgraditi hišo pod ugodnejšimi pogoji,« je odkrito spregovoril Lukič. Sodelovanje so mu predlagali v podjetju, saj so že v preteklosti sodelovali s športniki. Z njimi pravzaprav najraje sodelujejo, saj jih želijo podpirati. »Športniki so pri nas načeloma dokaj podcenjeni – Mitja Petkovšek je športnik svetovnega formata, vendar s svojo športno panogo ne bo mogel nikoli obogateti. Tako se nam ga je zdelo smiselno podpreti – gre za neke vrste pomoč, znotraj katere najdemo tudi poslovni interes, saj tako sodelovanje zagotovo tudi izboljšuje podobo podjetja. To je sinergijska zgodba,« pravi Lukič, ki je bil tudi sam športnik (ukvarjal se je z alpinističnim plezanjem), zato napore in trud v vrhunskem športu zelo dobro razume. Športnike dojema kot garače in odprte osebnosti, ki jim na vrhuncu vsi ploskajo, nato pa so prepuščeni sami sebi.
V podjetju imajo svoja načela in pomagajo tistim, s katerimi se na osebni ravni dobro ujamejo – o sodelovanju so se pogovarjali tudi z znanim estradnikom oziroma estradnico, pa se niso ujeli. Reklama za vsako ceno jim je torej tuja.
Priznam, veliko sem dobila zastonj
Petkovšek z veseljem sicer razloži lastnosti svoje pasivne hiše, a ne želi razglabljati o sponzorskih dogovorih, Rebeka Dremelj pa brez obotavljanja odkrito pove, da je bila gradnja hiše na očeh slovenske javnosti (resničnostni šov) ena njenih najboljših pogruntavščin doslej. »Dobila sem ogromno sponzorskih sredstev in potrudila sem se, da tem podjetjem naredim reklamo – nekateri še vedno oglašujejo, da je pri njih, na primer rolete, izbrala Rebeka Dremelj. Jasno in glasno priznam, da sem veliko stvari dobila brezplačno, je pa daleč od tega, da bi bila vsa hiša zastonj. Dobila sem precej ugodnih popustov, ki jih kot navadna državljanka – brez znanega imena – ne bi. Popolnoma se zavedam, da komu drugemu kaj takega ne bi uspelo – vem pa tudi, da marsikomu moje ime pomaga,« brez sprenevedanja pove Rebeka Dremelj, ki smo jo ulovili na slovenski ambasadi v Bosni.
Več v novi Jani, 12. 10. 2010
