Pri dvanajstih so pod njegovimi prsti prvič zapele strune. Kot najboljši je naredil sprejemne izpite na srednji glasbeni šoli, garal, zmagoval na tekmovanjih, prejel študentsko Prešernovo nagrado, končal glasbeno akademijo s svojo avtorsko (!) glasbo. Pravljica? Ja, prigarana. Na glavi virtuoznega Angela Palke zdaj tiči krona glasbe, v srcu pa četrti slovenski festival klasične glasbe in flamenka (SIFF) v ljubljanskem Cankarjevem domu. Pravljica z Angelom Palko & The Double Orchestra, Vladom Kreslinom in skritim gostom!
Ko pride, prinese s seboj čisto novo kitaro: vzame jo v roke, prsti (zdaj brez umetnih nohtov) ljubkujejo strune, nizek, privlačen glas začne prepevati »Ljubi se, ljubi se, tudi če za nama je …« Kakšnih dvajset let je minilo do tu in do koncerta v Cankarju, toda sam pravi, da bo trajalo še nekaj časa, da se zgodi tako, kot se mora. A ta trenutek je pomemben samo festival z dvojnim orkestrom, s pavkami, Katicami, Vladom Kreslinom, s slovensko kulturno dediščino.
Nenavaden fant, glasbenik tridesetih let; njegove brbotajoče in preskakujoče besede je težko ujeti. A le izvem, da je direktor in umetniški vodja omenjenega festivala, ki se je začel osemnajstega oktobra. »Osem odstotkov od prodaje vstopnic bomo namenili ljudem, ki so bili prizadeti v poplavah, in to je bistvo, dva odstotka pa še ministrstvu za kulturo.«
Brca v rit
Ja, tudi navihan je tale Anže, ki se je preimenoval v Angela (»strešico na črki ž sem raje spremenil v krono«) tudi zaradi španščine, flamenka in še česa globljega, se mi dozdeva – a o tem kasneje, čeprav je vse njegovo življenje prepleteno z neko mistiko in se zdi, da mu je bila glasbena pot položena v zibelko. Anžetov dedek Rudolf Starič je bil namreč ustanovitelj policijskega orkestra, vodil ga je petindvajset let. »Umrl je devet mesecev pred mojim rojstvom – videti je, da je bilo treba hitro nadaljevati tradicijo (nasmeh).« Reinkarnacija? Angel Anže se zgovorno nasmehne. Je bil dedek prav takšen fantin pobalin kot on? »Babica je rekla, da sem prav tako zahteven, morda celo še malo bolj (nasmeh). Že nastal sem po naključju: moja starša sta bila vsak na svojem žuru, in ko sta prišla na Bilečansko 5, kjer smo živeli, vsak iz svojega vhoda, sta se ob dveh ponoči srečala – no, pa sta šla gor.« In je nastal Angel. Od tod do prvih glasbenih korakov je preteklo kar nekaj vode – pravzaprav je bil vsega kriv brat Matej, ki mu je rekel, naj se vpiše v glasbeno šolo (»Sunil me je v rit.«), in ga tudi opomnil, da naj vadi več. »Pa kaj se greš Paganinija? Deset minut vadbe ni nič!« O tem se nista nikdar več pogovarjala, a naslednji dan si je kupil stensko uro pa koledarček in potem vsak dan zapisal, koliko je vadil.
Z gimnazije se je prepisal na srednjo glasbeno šolo in vadil, vadil. Včasih se je spraševal, ali ne bi bilo lažje početi kaj drugega. Šole, pravi, se ni nikoli dobro zavedal, kajti že v osnovni je med odmori vadil kitaro. »Letim skozi življenje, vedno sem bil v nekem svojem filmu.« A je bil kljub vsemu dovolj trdno na tleh, da je zaradi mature, ki naj bi jo uvedli prav v njegovem zadnjem letniku, naredil tretji in četrti letnih v enem letu – in se ji tako izognil. »Vadil sem kot zmešan. Dva letnika inštrumenta plus dva letnika vse snovi, ki me ni niti malo zanimala. Pa še zaključni izpit. Pfui! Vse sem speljal. Vmes pa ponovno zmagal na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije.« Hlepel je po muziki, po znanju, ker je vedel, da je mogoče narediti še boljše. »Največ sem poslušal impresioniste in se najbolj našel v tej muziki! In če si količkaj kitarista, ne moreš mimo flamenka,« spet pobegne niti pogovora.
Več v Jaani št. 42
Tekst: Miša Čemak, foto: Mateja. J. Potočnik
