Odstop dolgoletnih ambasadork Unicefa Milene Zupančič in Vite Mavrič, ki sta opozorili na številne domnevne nepravilnosti v slovenski izpostavi te mednarodne humanitarne organizacije, je dvignil veliko prahu. Predvsem pa je povzročil jezo in razočaranje številnih, ki so doslej verjeli, da denar, ki ga darujejo, v celoti dobijo najbolj potrebni pomoči in najrevnejši, torej tisti, ki jim je bil namenjen.
O tem, ali so v slovenskem Unicefu res razmetavali z denarjem, ali so imeli zaposleni astronomske plače in ali so tisti zaposleni, ki so opozarjali na nepravilnosti, res morali oditi zaradi mobinga, bodo razsojali pristojni organi, saj je nekaj nekdanjih zaposlenih zoper Unicef vložilo sedem tožb. Nas pa je zanimalo, kako je sploh lahko prišlo do česa takega. Ali sploh še lahko zaupamo humanitarnim organizacijam, kakšna so pravila, po katerih naj bi se ravnale, in kdo naj bi nadzoroval njihovo delovanje?
Ustreznega nadzora ni. V Sloveniji deluje okoli 150 humanitarnih organizacij s posebnim statusom, ki jim ga podeljuje država (ta jih tudi delno sofinancira). Večinoma so organizirane kot društvo, financirajo se pretežno z donacijami ali pa s prijavami za domače, evropske oziroma mednarodne projekte. Medtem ko učinkovitega zunanjega nadzora nad donacijami ni (glavno vlogo tu opravljajo nadzorni odbori vsake posamezne organizacije), terja nadzor pri sredstvih, ki jih dobijo s projekti, toliko poročil in drugih birokratskih opravil, da zahtevana administracija včasih celo ovira nemoten potek projekta.
Marsikje se zdaj bojijo, da bo razočaranje zaradi dogajanja v Unicefu sprožilo nezaupanje do vseh humanitarnih organizacij. A ko se je pred leti zgodila afera Rdeči križ, so se številne donacije tej (največji) humanitarni ustanovi res ustavile, se je pa zato toliko več humanitarnega denarja nateklo na Karitas. Prav Rdeči križ in Karitas sta ob Unicefu največji humanitarni organizaciji pri nas. Te tri naj bi dobivale največ sredstev tudi zato, ker delijo konkretno materialno pomoč in ker imajo najbolj razvejano mrežo prostovoljcev, s čimer dosežejo največ ljudi, potrebnih pomoči. Rdeči križ in Karitas izdatno financira država, veliko sredstev za humanitarne projekte jima namenjajo tudi posamezniki in podjetja. Med največjima humanitarnima organizacijama pri nas naj bi bilo tudi kar hudo rivalstvo, a si zaradi različnih virov (ne prav majhnih) donacij kljub občasnim sporom le ne skačeta preveč v zelje. Medtem ko naj bi na Rdečem križu Karitasu zavidali predvsem koncert Klic dobrote, s katerim vsako leto zbere na tisoče evrov za družine v stiski, naj bi bili na Karitasu Rdečemu križu nevoščljivi predvsem zaradi doplačilnih znamk, ki smo jih v tednu solidarnosti Rdečega križa prisiljeni kupiti vsi, ki pošiljamo pošto.
Več v Jani št. 4, 25.1.2010
