Na pragu svojega doma nas je pričakal moški toplega nasmeha, ki je dal v življenju marsikaj skozi, pa se vendarle ni vdal. Kateri od korakov, ko sva mu sledila po stopnicah v njegovo delovno sobo, je bil zaradi prestane bolezni počasnejši. Tinca, njegova hči, ki je stara 34 let in ima cerebralno paralizo, nas je spremljala, vsake toliko objela svojega očeta, se mu med njegovim pripovedovanjem naslonila na ramo in nas kaj vprašala. Herman je z razumevanjem in toplino hčerki vračal objeme. Njegova žena Marija naju je na božični večer povabila na kosilo in kavo. Zaradi težkega življenja, ki so ga imeli zaradi Tince in njene bolezni ter pozneje zaradi Hermana, v obeh zakoncih prevladuje tista močna iskra, ki se ji reče bojevitost, po drugi strani pa nekakšen mir in zavedanje lepote življenja. »Bilo je težko,« so govorile Marijine oči, a se vse da, če človek hoče. Ko me je zanimalo, kaj ga je tako gnalo, da premaga bolezen, mi je preprosto odgovoril: »Življenje imam rad, nisem za životarjenje. Veseliti se je treba tistega, kar imamo, ne se žalostiti, če nečesa ni. Ne pomaga in izgubljamo moč. Nikoli obupati. Vedno je mogoče kaj narediti.«
Pa pojdimo od začetka.
Prebujenje iz kome. Po prvih znakih bolezni pred dobrimi dvajsetimi leti so Hermana Čatra še isti dan odpeljali v bolnišnico blizu njegovega rodnega kraja in tam so postavili diagnozo: meningitis. Zdravniki so kaj kmalu ugotovili, da gre za resnejšo zadevo, zato so ga prepeljali v Univerzitetni klinični center v Ljubljani. Stanje se mu je iz dneva v dan slabšalo. Padel je v nezavest in tako ostal 12 dni. Končna diagnoza: klopni meningoencefalitis.
»Z daljšimi obdobji budnosti se je vračal spomin in počasi se je svet okoli mene širil,« je pripovedoval Herman. »Noge sem lahko premaknil, a od pasu navzgor sem bil paraliziran. Nisem mogel požirati, hranili so me po cevki. Na začetku nisem mogel niti dihati, ker so mi dihalne mišice hromele, priključen sem bil na aparat. Jezik se je zapletal, stvari okoli sebe sem še vedno videl dvojno. Povrhu sem imel pljučnico in visoko vročino. Dr. Lešničar je vsak dan poročal domačim o mojem stanju. En dan ni klical, moja žena pa je zaman poskušala dobiti kakšno vest. Šele pozno zvečer jo je doktor poklical in ji povedal, da ni klical prej zato, ker je moje stanje precej kritično, da mi odpovedujejo vse telesne funkcije in da naj bodo pripravljeni na vse. Že nekaj dni sem bil v nezavesti, bolečin nisem čutil.« A ga smrt še ni hotela, je rekel.
Več v Jani,št. 4, 25.1.2011
