Tudi vso pot od Zavrča, ki leži tik ob hrvaški meji, do Ljubljane sem se tresla. Sedela sem v plašču, zavita v šal, fotograf  Šimen je uvidevno ogrel avtomobil na šestindvajset stopinj Celzija, mene pa je treslo, zeblo, mrazilo. Od znotraj navzven: življenje Nežike in Rajka me je globoko pretreslo! A Neže in Rajka v njuni mali, razpadajoči hišici, v kateri skozi razpoke v zidu piha, skozi špranje mrazi, skozi počen strop pa pronica hlad, v hiški, ki nima ogrevanja (stara peč je že zdavnaj izdihnila: kadeči se dimnik daje samo slutiti toploto, štedilnik na drva v kuhinji – če tistemu prostorčku lahko rečemo kuhinja! – je daleč) in nima vode, ne zebe. Navajena sta, da je v hiši toliko stopinj, kot jih je zunaj. »Pa saj človek mora gibati,« je odgovorila Neža na vprašanje, kako prenašata mraz.
Usoda jima ni prizanašala. Pri šestih letih se je preselila v skromno hišico v Gorenjski Vrh pri Zavrču, kjer živi danes. »Preselili smo se, ker smo bili viničarji (viničarji so živeli na gospodarjevem in v zameno za stanovanje delali v vinogradu in drugje, op. a.), tu živim od šestega leta, ostala sem tu, čeprav so dali hišo neki drugi ženski za zamenjavo. Ta gospa je umrla pred dvanajstimi leti, pri triindevetdesetih letih, skrbela sem zanjo, hišico pa je dala zapisati sinu Rajku.« Neža, samohranilka, je imela težko življenje: delala je pri kmetih, hodila sezonsko delat na kombinat, nekaj malega zaslužila, vse pa dajala za edinca. »Že kot majhnega sem ga jemala s sabo na delo h kmetom: vzela sem malico, plenico, otroka in sva šla.« Ko je bil v šestem razredu osnovne šole, se je zgodila nesreča: pri kmetu sta z mamo Nežo spravljala krmo, pa je padel pod traktor, čelo se mu je zdrobilo. »Šest tednov je preživel v mariborski bolnišnici, poškodbe ima še sedaj: eno oko je poškodovano in živec (atrofija vidnega živca), ima tudi diabetes, ker je bila poškodovana hipofiza.« Ves čas mora jemati zdravila, najbolj žalostna posledica slabega zdravja pa je, da ga nihče noče zaposliti, čeprav se je z neizmernim odrekanjem vsakemu zasluženemu dinarju izšolal za maserja. »Kadar ljudje, tisti, ki bi ga zaposlili, preberejo, da ne more in ne sme delati ponoči, kadar gre na zdravniški pregled za službo, ga nočejo zaposliti,« je pojasnil Stanko Ivančič iz Rdečega križa.
A zakaj se tako trudi pomagati mami in sinu, sem vprašala Stanka, ko smo sedeli v ledeni sobi. »Blizu živim, poznam ju, vidim, kako se mučita, kako ju zebe, kako morata po vodo v potok, in se spominjam, da sem bil nekoč tudi sam siromak. Hudo je.« In čeprav je tudi omenil, da ljudje o Rajku zaradi bolezni mislijo, da je lenuh, sem se prepričala, da to ni res: dela na zemlji in okoli nje, pogosto pomaga kmetom, priložnostno dobi kakšno službo za mesec ali dva, doma nosi tudi vodo in skrbi za živali, ko smo prihajali, je popravljal pot do njihove hiše: bister mož srednjih let hlepi po službi, ki je ne more dobiti, Stanko mu pomaga na vse kriplje in je poln optimizma: »Vse imam že napeljano, služba bo – da bosta imela najnujnejše za preživetje!«
Sto šestdeset evrov pokojnine. Težko si je predstavljati, kako težko je Neži in Rajku teklo skromno življenje, saj ni bilo nobene redne plače. »V skromnosti se tudi da živeti,« je mirno pojasnila Neža, ki nikoli in nikdar ne tarna nad svojo usodo. Morda niti ne more, ker drugačnega, lepšega življenja ne pozna. Ko sem jo vprašala, ali bi lahko živeli v novi, drugi hiši, s tekočo vodo in toplimi sobami, so ji po licu spolzele solze. Edinkrat!

Če želite pomagati Nežiki in Rajku, lahko denar nakažete na:
TRR 0420 2000 0348 846, sklic 709014.
Dobrodošlih bo tudi 1,25 evra, ki jih lahko darujete, če pokličete na humanitarno številko: 090 933086.
Potrebovali pa bi tudi zidarja in gradbeni material, za več informacij pokličite gospoda Stanka Ivančiča, predsednika OORK Zavrč: 041/ 805- 173.

Več v Jani št. 10