Fuj, Balkanci in drugi. Glede na česen je Evropa razdeljena na dva neenaka dela: na severnega, kjer nad vonjem po česnu vihajo nos, in na južnega, kjer vsi zaudarjajo po česnu. Južnjaki na začasnem delu na severu so imeli v novem okolju kar nekaj težav, pa ne zaradi prepotenih srajc in umazanih čevljev, ampak zaradi vonja po česnu, ki ni uhajal le skozi usta, temveč tudi skozi pore. Zato se je bilo pred kakšnimi pomembnimi pogovori pametno izogniti italijanskim, grškim, francoskim in balkanskim restavracijam, žvečenje peteršilja in umivanje zob namreč ni dovolj zakrilo vonja po osovraženi južnjaški rastlini. Kljub neštetim lekcijam o zdravi prehrani severnjaki še zmeraj najraje jedo česen, ki je dobro skrit v klobasah, za zdravilo pa ga jemljejo v kapsulah.
Slovenci sodimo med tiste narode, ki uporabljajo česen obilno v kuhinji pa tudi v zdravilstvu, zato je spoznanje, da domačega česna skorajda ne moremo več kupiti, zelo trpko. Znano je namreč, da tudi brez akcij »kupujmo domače« zaupamo predvsem hrani, ki je pridelana doma. Kam je torej izginil česen?
Že dvajset let ga manjka! Če nakupujete v naglici in nikoli ne pogledate, kakšnega porekla je zelenjava, ki jo vržete v košaro, najbrž sploh ne veste, da v trgovinah ni slovenskega česna. Od poletja pa tja do zgodnje jeseni ga lahko dobite na tržnici, potem pa ga tudi tam zmanjka. In to ne letos, lani ali predlani, ampak je tako že dvajset let, pravi naša znana strokovnjakinja za zelenjavo Miša Pušenjak. Česen je izginil predvsem zaradi prenizke cene, torej se ga ne splača pridelovati. Tja do leta 1990 so ogromno domačega česna po dokaj spodobni ceni pokupili mesarji, včasih so še zelenega zmleli v klobase, potem pa so začeli uporabljati cenejši posušen (in seveda uvožen) česen v prahu. Najbrž se je zgodilo, da je bilo kratek čas česna preveč in je bil zelo poceni, pa so ga kmetje nehali saditi. Pridelava je namreč draga.
Več v Jani št. 12, 22. 3. 2011
Tekst: SONJA GRIZILA
