Najmočnejši vtis po nekajurnem potepanju in klepetu z ljudmi je, da se z nuklearko v soseščini ne ubadajo preveč. Kaj pa hočemo, tu je, kaj vse se lahko zgodi, pa ne veva ne jaz ne vi, je rekla gospa Ema, ko je sredi dneva sadila prvi fižol. Morda je še prezgodaj, kaj vem, je dodala in se nasmehnila, ko sem jo spomnila na šale, da zaradi sevanja v teh krajih vse raste bohotneje. Takšne in drugačne šale o sevanju namreč poznamo vsi, ki  živimo južneje od Novega mesta. Pogosto niti niso zelo smešne.
Bi se vrnili v čas votlin in bakel? Temeljni kamen za krško nuklearko so položili decembra 1975. Takrat so bili duhovi precej razburjeni, se spominjajo starejši, zaskrbljenost je bila kar velika, ampak poti nazaj ni bilo in sčasoma so se duhovi pač pomirili, prebivalci pa sprijaznili. V devetdesetih je bilo, tudi zaradi zapletov s Hrvati, spet malo burneje, a brez dramatičnega dogajanja na dvorišču jedrske elektrarne, na primer. Ne, nobenih protestnih shodov pred nuklearko nismo imeli, so nam prijazno povedali v NEK. Tudi ob katastrofi v Fukušimi se ni povečalo število klicev zaskrbljenih državljanov.
Nuklearka, ki so jo nedavno posodobili, je povsem varna, nam je zagotovil gospod, ki njen ustroj, delovanje in tudi ljudi, ki jo upravljajo, po njegovem trdnem prepričanju zelo dobro pozna. Težko bi se odrekli njeni energiji, je prepričan. Razen če bi poskusili življenje vrniti v čas votlin in bakel, je bil slikovit in hkrati podvomil, da bi se bilo prav veliko ljudi pripravljeno odreči lagodju, ki ga prinaša energija iz nuklearke.
Odlična jabolka, še lepši razgled. V središču Krškega so se nam prijazno nasmehnili, ko smo povprašali, kje ta njihova znamenitost sploh je. Ni je namreč mogoče videti že od daleč, v zrak ne štrlijo nobeni visoki dimniki, iz katerih bi se valil gost dim, na primer, opazite pa seveda množico daljnovodov. Kljub temu je pot do nuklearke prav idilična. Okoli nje se namreč razprostirajo Eurosadovi nasadi jablan. Menda so ta jabolka odlična, cenjena tudi v Evropi. Ampak kdo ve, ali kupci vedo, da rasejo tik ob ograji nuklearke. Bi si morda kdo ob tem premislil, preden bi ugriznil v sadež? Pogled je vsekakor zanimiv, bolj kot na morebitno jedrsko sevanje pa seveda pomislite na vpliv elektromagnetnega sevanja. Ampak kot je rekla gospa Ema, kaj pa hočemo, tu pač živimo.

Več o življenju ob nukleraki preberite v Jani št. 17, izid 26. april 2011