»Prav mogoče je, da v nekaterih krajih pri nas ni več čebel,« ocenjuje Franc Šivic, mednarodno uveljavljeni strokovnjak za čebelarstvo, ki si prizadeva za ohranjanje naše čebelarske kulturne dediščine.
»Zgodi se, da čebele v nekem čebelnjaku umrejo in jih v okolici skoraj ni, zato cvetje ostane neoprašeno. Zelo malo čebel lahko prileti od drugod, še posebej če je vreme hladno in deževno. Takrat se zadržujejo v okolici svojega doma in letijo le kakih sto ali dvesto metrov daleč.«
Čebele še naprej umirajo. Po nekaj letih, ko se je pojav ponavljal, je bilo pričakovati, da se bo stanje umirilo. A to se ni zgodilo. Tudi letos je prišlo do številnih pomorov v Pomurju. Enaka poročila prihajajo iz Španije in Francije, kjer je pomrlo to pomlad več kot 30 odstotkov čebel.
V tem času so najpogostejši vzrok pomorov zastrupitve zaradi škropiv, kar se je v zadnjih dneh zgodilo pri nas v Pomurju. Do zastrupitev je prišlo tam, kjer so se čebele pasle na poljih oljne ogrščice, ki zdaj cvete. Podoben pojav se je zgodil na območju, kjer te poljščine ni, a so ugotovili, da so čebele verjetno letele preko meje na madžarsko stran in so se tam najbrž zastrupile, saj pestijo madžarske čebelarje enake težave.
»Kmetov ne smemo kriviti kar povprek, saj sem prepričan, da se v veliki večini zavedajo težav in upoštevajo navodila. Vedo tudi, da so čebele njihove zaveznice, in pred delom s škropivi morajo opraviti tečaje,« pravi Šivic in trdi, da nekdo, ki upošteva navodila, ne more narediti napake.
A zadostuje že manjši odstotek tistih, ki navodil o škropljenju ne upoštevajo. Med njimi so pogosto tudi vrtičkarji.
Uničujoči stres za čebele. Zaradi zastrupitev je vsa čebelja skupnost, ki deluje kot celota, oslabljena. Nabiralke odmrejo in v panjih nenadoma ni več pašnih čebel. Čebelja družina začne trpeti zaradi pomanjkanja hrane in vode, matica pa preneha zalegati. Takrat postanejo plen bolezenskih mikroorganizmov. Ti so prisotni že prej, a v normalnih okoliščinah so obvladljivi. V stresnih okoliščinah, kot je pomanjkanje hrane, pa se poruši ravnovesje in bolezenske klice napredujejo.
»Pomanjkanje hrane je za čebele največji stres. V normalnih okoliščinah, ko imajo dobro pašo, delajo čudeže. Takrat so neverjetno živahne, optimistične in na veliko gradijo,« opisuje Šivic, zato marljivih ljudi ne primerjamo s čebelami brez razloga. »Vse je v burnem razvoju. Če pa se zgodi, da nabiralke izginejo, družina odmre.«

Več v Jani št. 18, 3.5.2011