Mihaela že pred tem ni imela lahkega življenja. Starša se nista razumela. Njuni odnosi so bili vedno slabši tudi zaradi alkohola. Ko je bila stara 14 let, je mati preprosto odšla od doma. S starejšo in mlajšo sestro so bile zaradi tega zelo nesrečne. Oče je bil povsem izgubljen. Kadar ni pil, je bil prijazen in skrben. Odločil se je, da se bo spopadel z alkoholizmom. Nekaj časa mu je šlo na bolje, nato so ugotovili, da ima raka na pljučih v poznem stadiju. Mihaela je bila lačna ljubezni in pozornosti. Bila je lepa in je tako kaj kmalu padla v oči štiri leta starejšemu moškemu. Ko je ugotovila, da je noseča, je bil zarodek že starejši od štirih mesecev. Bila je zaljubljena, sanjala je o srečni družini, sožitju in lepem življenju, otroku in možu. Sita je bila nesporazumov, zaničevanja in zapostavljanja, ki ga je bilo več kot preveč v primarni družini. Tudi Miha se je strinjal s tem, da rodi otroka. Dejal je, da bosta zaživela skupaj, da pa ona ne bo hodila v službo. Njena dolžnost bo skrb za otroka in dom. V resnici so bila to prva znamenja nadzora in nasilja, ki sta se pozneje razrasla v vsej silovitosti. Takoj po Kristininem rojstvu je Miha pokazal pravi obraz.
Bolan otrok, neodgovoren mož. Kristina se je rodila tri mesece prezgodaj. Mihaela je bila z njo v porodnišnici, Miha pa jo je le redko obiskoval. Bila je žalostna, počutila se je zapuščeno in neljubljeno. Danes ve – potem ko je nekaj let pozneje izkusila depresijo v vsej njeni silovitosti – da jo je ta že takrat lovila v svoj objem. Stanje se ji je še poslabšalo, ko so ji povedali, da njena novorojenka ni zdrava. Diagnoza cerebralna paraliza ni obetala nič dobrega.
Dnevi so tekli in Mihaela je upala, da se ji bo kljub vsemu nasmehnila sreča. Vzljubila je deklico in zavedala se je, da bo ta potrebovala vso njeno pomoč. Prisegla si je, da bo dobra mamica, in stopila na pot, na kateri se je kdaj pa kdaj pokazalo, da vse le ne bo tako črno. Včasih se je Miha vedel precej normalno, je pa veliko lagal, prepogosto jo je poskušal poneumljati, zelo rad jo je poniževal in prepogosto menjal razpoloženje. Odnos do hčerke in pozneje tudi do sina – Teo se je rodil slaba tri leta za sestrico – je bil povsem odvisen od teh njegovih nihanj. Mihaela je zaradi tega posumila, da uživa drogo. Čeprav je imel gradbeno podjetje, v družini ni bilo finančne trdnosti, Mihaela pa ni imela nikakršnega vpogleda v gospodinjske finance. Kar je dal, so imeli, če ni dal, niso imeli nič.
Želela si je delati, ker se je bala odvisnosti, in mu je to tudi omenila. Nikakor ne, še zlasti ne kje, kjer delajo tudi moški, v nobenem primeru v izmenah ... Začel ji je groziti, posumil je, da jo hujska starejša sestra. Grozil je, da bo njenima sestrama storil nekaj groznega, če se ne bo ravnala po njegovih zahtevah. Ni je pretepal, se je pa zelo hitro razjezil, jo odrival, kričal, jo zaničeval in poniževal.
Več v Jani št. 26, 28. 6.2011
Upajmo, da bodo državne službe opravile svoje delo in Mihaeli odprle vrata v dostojno življenje brez psihičnega in telesnega nasilja. Pomagajmo ji tudi mi na pragu tega novega življenja, ki bo boljše od prejšnjega – takšno, kakršno si zasluži.
HUMANITARNI RAČUN OBMOČNE ZVEZE RK LJUBLJANA, ODPRT PRI DELAVSKI HRANILNICI
TRR: SI56 61000-1122334482, sklic 17-06-2011
