Kultura neke družbe se ponavadi vidi v odnosu do njenih najšibkejših členov, kar otroci s posebnimi potrebami nedvomno so. Pri odnosu do teh otrok so na Ptuju, ki se trudi biti mesto prijazno do invalidov, popolnoma pogrnili. Otroke, od rojstva kaznovane in zaznamovane s težkimi boleznimi, zaradi katerih se ne morejo normalno vključevati v družbo, jih ta dodatno kaznuje še s šolo, v kateri se pasejo plesen, vlaga in smrad, v kateri odpada omet, v kateri ni dvigala za gibalno ovirane otroke in v kateri imajo samo štiri straniščne školjke.
»Problem je v tem, da imamo že več kot deset let predvideno novo šolo, a nam nikakor ne uspe priti do nje. Letos poteče veljavnost odobrenega projekta novogradnje pri Ministrstvu za šolstvo, ki bi zagotovilo polovico sredstev, a kaj, ko druga polovica, ki jo mora zagotoviti občina, še vedno visi v zraku. Lokacija predvidene nove šole je zraven dijaškega doma in novogradnja naj bi bila s skupno kotlovnico in jedilnico povezana z Dijaškim domom Ptuj, kar bi pocenilo gradnjo in delovanje. Zapletlo se je sedaj na relaciji z novimi sosedi, ki bi s svojim strinjanjem z novogradnjo pripomogli k izdaji gradbenega dovoljenja. Vendar se sosedje na tej novi lokaciji z gradnjo ne strinjajo. Sprva se niso strinjali s preveliko telovadnico, a tudi sedaj, ko je v projektu manjša, se bojim, da to stanovalcev ne bo zadovoljilo,« nam je razložila pomočnica ravnateljice Borislava Munda.
Zmeraj tik pred tem. »Zaradi predvidene gradnje se v šolo ni vlagalo nič, zato žalostno propada v svoji agoniji,« nam še razloži gospa Munda, ki ima počasi že dovolj praznih obljub in izmikanj. »Odkar sem na šoli, to je že 14 let, smo vedno tik pred tem, da dobimo novo šolo, potem pa nikoli ni nič od tega. Ker prav zaradi tega nismo nič vlagali vanjo, razen nujnih popravil, je šola povsem neprimerna za otroke s posebnimi potrebami, saj nima ne dvigala ne tople vode, mrzla je samo v polovici učilnic. Učilnice so prehodne, to pomeni, da morajo otroci hoditi skozi eno v drugo, nekatera okna so zagrajena, ker so se bali, da ne bi zaradi trhlosti razpadla ali bi skozenj padel kak otrok, nekatere rolete se ne dajo več premikati, zato se v teh učilnicah prostor ne da zatemniti. Dotrajana je vsa električna napeljava, prav tako tudi vodovodna.«
Telovadnica je kot iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pred njo pa ena samcata garderoba za fante z mrzlo vodo. Dekleta se ponavadi preoblačijo v bližnjem stranišču, kjer so postavili še dober meter dolgo klopco. Za deset deklet! Ob tem pa vse skupaj spremlja smrad bližnjih dotrajanih kanalizacijskih odtokov.
Več v Jani št. 47, 22. 11. 2011
Tekst: TINA HORVAT, foto: IZTOK DIMC
