Pa niti ni šlo za nujno delitev v vsakem poslovnem letu. Nesojeni zakon je določal le, da bi bilo treba, ko bi se lastniki odločili deliti več kot 25 odstotkov dobička, delavcem nujno nameniti vsaj četrtino. Evropska komisija že dvajset let toplo priporoča delitev dobička med zaposlene in je v sporočilu zapisala, da »finančna udeležba zaposlenih vodi do boljših poslovnih rezultatov in večje socialne povezanosti«. Mislim, da ni delavca, ki se ne bi strinjal s to veleumno ugotovitvijo. Drugo vprašanje je, kaj si o tem mislijo tisti, ki podjetja vodijo.
V Evropi pravilo, pri nas izjema
Pri nas glede na izjemnost podjetij, ki so skupaj ustvarjeni dobiček pripravljena tudi deliti, direktorji in uprave očitno (še) niso uvideli smiselnosti nagrajevanja zaposlenih. Povsem drugače pa je v državah razvitega kapitalizma. Raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer namreč kaže, da od 90. let prejšnjega stoletja finančna udeležba zaposlenih prevladuje v večini evropskih držav. Razlike med državami seveda obstajajo, prav tako so razlike v zakonodaji in davčnih ugodnostih v posameznih državah, a delodajalci se strinjajo – soudeležba prinaša večjo predanost, zvestobo in motiviranost. Najpogosteje podjetja zaposlene »nagradijo« v dveh oblikah. Z delnicami podjetja in delitvijo dobička. Absolutni prvak v delitvi dobička je Francija, finančna udeležba je vsaj za večja podjetja, kjer je solastnik država, tudi zakonsko predpisana. V drugih evropskih državah jo zakoni le omogočajo in določajo okvire, pa kljub vsemu jo uporablja veliko podjetij. V Nemčiji, na primer, 71 odstotkov, v Avstriji 66, na Nizozemskem 59, v Veliki Britaniji 37. Število podjetij, ki so model posvojila, se po podatkih Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz leta v leto še veča. O odnosu slovenskih uprav do delitve dobička med zaposlene najbolje govorijo podatki Zveze svobodnih sindikatov, ki so sicer še za leto 2008. Takrat je le deset slovenskih družb delilo dobiček z zaposlenimi, to pomeni, da je pri delitvi sodelovalo 0,29 odstotka vseh zaposlenih v gospodarstvu, mednje so razdelili 0,18 promila dobička, ustvarjenega v letu 2008. Naslednje leto je bil zaradi krize rezultat še slabši. Naš zakon določa, da družba lahko delavcem izplača največ 20 odstotkov čistega dobička posameznega poslovnega leta, vendar ne več kot deset odstotkov letnega bruto zneska plač. Poleg tega zakon določa najvišji znesek, ki ga lahko prejme delavec v posameznem poslovnem letu. To je pet tisoč evrov. Ker so za 20-odstotno udeležbo pri dobičku predvidene davčne olajšave, podjetja finančno izgubijo še veliko manj kot dvajset odstotkov, ki jih razdelijo. Če niti ne vračunamo večjega dobička, ki bi ga večja motiviranost delavcev lahko prinesla. Nekateri ocenjujejo, da bi ta lahko bil celo za dvajset odstotkov višji. Zdaj imamo v Sloveniji okrog 55.000 gospodarskih družb in še 70.000 samostojnih podjetnikov. Od tega del dobička med zaposlene deli borih 37 podjetij. Po podatkih ministrstva za gospodarstvo, ki vodi register, je nekaj manj kot polovica vseh pogodb sklenjena za eno leto, približno četrtina za tri do deset let, preostale registrirane pogodbe so sklenjene za nedoločen čas. Višina dobička, ki ga družbe delijo po pogodbi, v pretežni meri dosega z zakonom predpisani maksimum, to je največ 20 odstotkov dobička iz poslovnega leta. O konkretnih številkah sicer nihče noče govoriti. V veliki večini podjetij so delavci nagrajeni v sorazmerju s plačo, so pa tudi izjeme. Ena takih je Pekarna Pečjak, odločili so se, da bodo namesto višine plače kot merilo vzeli navzočnost na delovnem mestu. Tako bo 250 zaposlenih prejelo približno enak znesek.
Ker je tako prav
Zakaj se vsaj nekatera vodstva odločijo del ustvarjenega razdeliti med vse zaslužne, čeprav jim ni treba? Razlog je po besedah direktorjev en sam – ker je tako prav. Meta Marinšek, predsednica uprave IZImobila, ki dobiček deli že nekaj let, pojasnjuje: »Že od nekdaj sem prepričana, da so zaposleni srce podjetja in edini pravi gradnik, ki razlikuje dobro od slabega podjetja. Glede na to so vsekakor zaslužni za ustvarjene rezultate in upravičeni, da so pri njih udeleženi. Kapital, ki naj bi ga (kar velikokrat sploh ni res) zagotovili lastniki, je le eden od pogojev za uspešno delovanje podjetja, nikakor ne najpomembnejši, zato se nikakor ne strinjam s tezo, da imajo lastniki podjetij edini pravico razporejati ustvarjeno. Imeli smo srečo, da so lastniki že na začetku, ko smo postavljali strategijo, prisluhnili mojim argumentom in soglašali s predlaganim.« Enakih misli je tudi Dean Gorkič, direktor podjetja Dr. Gorkič, dobiček delijo v obliki trinajste in včasih štirinajste plače: »Uspešna podjetja to počnejo. To je sporočilo sodelavcem, da je njihovo delo tako dobro opravljeno, da si podjetje lahko izplača nagrade.« V DataLab, d. d., prvem tehnološkem podjetju v Sloveniji, za nagrade namenijo tretjino dobička na leto, v obliki delnic. Od tega gre dve tretjini zaposlenim. Lani so jih razdelili 150.000 evrov. Izvršni direktor Andrej Mertelj pojasnjuje: »Za delitev dobička med zaposlene smo se odločili iz več razlogov. Prvi vsekakor je, da v podjetju skupaj ustvarjamo novo vrednost. Torej je prav, da jo tudi delimo. Poleg tega je problem kapitala v mladih podjetjih, kakršni smo bili. Ker zaradi pomanjkanja obratnega kapitala nismo mogli nagrajevati z višjo plačo, smo se odločili za nagrajevanje z deleži. Zavedam se, da nekaterim zaposlenim delnice podjetja Datalab pomenijo veliko, nekaterim pa prazen papir, kar je prav tako legitimno. Zagotovo bi bilo za zaposlene še bolj spodbudno, če bi bila Ljubljanska borza aktivna, ker bi tako naše delnice imele likvidnost in ceno. Tako pa pač čakamo na boljše čase.«
Vedeti, da boš ne le plačan za opravljeno delo, ampak tudi nagrajen, brez dvoma zelo veliko naredi za motivacijo zaposlenega. Pa ne le to; veliko naredi tudi za občutek pravičnosti. Vendar sogovorniki opozarjajo, da nekaj dodatnih evrov ni vse. »Udeležba na dobičku vsekakor pozitivno vpliva na klimo v podjetju, je pa tudi odgovornost, ki včasih obremeni. Na klimo v podjetju vpliva še veliko drugih stvari, ki se dogajajo vsak dan, v drobnih dejanjih, odnosih, pozornostih, opažanjih, pohvalah, pripombah in tudi argumentiranih grajah. Mogoče lahko potegnem vzporednico z razpoloženjem v podjetju z odnosi v družini, ki se gradijo na dolgi rok in za katere je najpomembnejša korektnost in pošten odnos med vsemi udeleženimi v procesu, kar vnaša sproščenost in dialog ter sprotno reševanje konfliktov in nesporazumov! Za podjetje je najpomembnejše, da je vsem sodelavcem mar,« pravi Meta Marinšek. Gorkič pa opozarja, da je za zagnanost in pripadnost podjetju treba poskrbeti tudi drugače kot z denarjem. Še posebno v krizi, ko dobička včasih preprosto ni.
