Pred dobrim letom sem jo videla prvič: stala je pred majhno hišo, vsa drobna in skrčena vase v mrazu. Ni stokala, le drobna solza je spolzela med pogovorom po licu: hiša, v kateri sta živela s sinom invalidom, v kateri je bilo tako mraz kot zunaj in v kateri ni bilo vode, se je podirala. Pred nekaj dnevi sem jo videla drugič: stala je pred svojo novo čudovito oranžno hišico, v kratkih rokavih, nasmejana, zadovoljna, ponosna. In neizmerno hvaležna Stanku Ivančiču, sosedu in predsedniku Občinskega odbora RK Zavrč, človeku, ki je zaznal njuno stisko, zavihal rokave, iskal in našel pomoč, dobrotnike, denar in obrtnike, ki so v dobrih štirih mesecih Nežiki in Rajku zgradili novi dom. Pomagala so mnogi, tudi Jana: zaradi našega članka je gospod iz Ljubljane poklonil beton za 10.000 evrov.

Gospod Stanko zamisel, da bi pomagali sosedom, ki se jim je podirala hiša, se vam je porodila pred dvema letoma. Zakaj ste ves ta čas namenili zbiranju denarja, iskanju donatorjev in obrtnikov?
Poznam okoliščine, vem, v kakšnih razmerah živita Nežika in Rajko, da je Rajko, ki je bil sošolec mojega sina, v otroštvu padel pod traktor, ki mu je zdrobil lobanjo, posledice čuti še zdaj in je težko zaposljiv. Zasmilila sta se mi, ko sem ju pozimi prišel obiskat: Nežika je stala pri štedilniku v telovniku in kurila, saj je bilo v stari hiši toliko stopinj kot zunaj na mrazu. Sin je invalid, Nežika že stara, sama ne bi zmogla. Vedel sem, kako jima je, ker tudi sam nisem imel lepe mladosti.
Kdaj in kako se je začela vaša akcija zbiranja denarja?
Predlani v božičnem času. Nekaj mesecev prej je naš kraj Zavrče obiskala novinarka komercialne televizije, ki me pozna, zaradi izjave o najbogatejšem županu: nato sva še malo poklepetala in sem jo prosil, ali bi lahko pomagala družini, ki potrebuje pomoč. Tistega božičnega večera se je začelo, do konca januarja se je nabralo 7000 evrov. A potrebovali smo jih več, razmišljal sem, da bi takšno hiško, kot jo imata zdaj Nežika in Rajko, zgradili za 30.000 evrov. Smejali so se mi, a očitno sem imel prav. No, zbrali smo 25.000 evrov (pokaže dokumentacijo, op. a.) in res je stala gradnja hiše približno toliko, kot sem napovedal, le da so mojstri delali zastonj, veliko gradbenega materiala je bilo poklonjenega.
Julija lani je padla prva lopata …
Natančno 27. julija smo demontirali prvo ploščo s strehe, v dveh dneh smo vse zrušili, donatorski bager je vse odstranil, nato smo skopali temelje, naslednji petek so že prišli mojstri in začeli postavljati temelje. Hiška je bila končana novembra, 24. novembra smo imeli prireditev, na kateri smo se lepo zahvalili vsem, ki so pomagali.
Kje sta med gradnjo živela Nežika in Rajko?
Nežika je rekla, da s svojega ne gre, čeprav so jima sosedje med gradnjo ponudili streho nad glavo – res pa je, da imata tudi kokoši in zajce, za katere je treba skrbeti. Tako sva z mojo pomočnico napisala prošnjo in jo poslala na civilno zaščito, prošnjo so odobrili in brezplačno posodili bivalnik, v katerem sta živela med gradnjo. Ljudje so jima prinesli nekaj denarja, ki smo ga takoj dali na račun, s pokojnino Nežike, ki znaša 160 evrov, in s socialno pomočjo, ki jo dobiva Rajko, sta ves čas pripravljala malico za delavce in mojstre – včasih je bilo tam petindvajset ljudi! Tudi sicer sta pomagala.
Je Nežika, ko ste začeli rušiti hišo, resda razpadajočo, a zanjo izredno dragoceno, potočila kako solzo?
Je. Zanjo je bila rušitev izredno boleča. Med pogovorom sem ji rekel, naj ne joka, da bo kmalu nova. Pomagala je, lopato je gnala tako, da je bilo veselje, pa ima devetinsedemdeset let, sin Rajko je bil ves čas poleg mojstrov, vozil je opeke, pomagal … Tudi sosedje so pomagali s hrano in tudi z delom.
Kako se zdaj znajdeta v novi hiši, kjer je veliko več prostora, v kateri imata vodo, tudi centralno kurjavo, kjer so stene čvrste in brez razpok, kjer imata prvič v življenju kuhinjo in takšno razkošje, kot je kopalnica?
Imata kuhinjo, ki se podaljšuje v dnevno sobo, v kateri začasno na kavču spi Rajko, Nežika ima svojo sobo s posteljo in omaro. Imata shrambo, kopalnico, hodnik, na podstrešju sta pripravljeni dve podstrešni sobi: načrtujemo, da bomo tam uredili strop in da bodo sobe primerne za bivanje, sploh, ker je tja napeljan vodovod in centralna kurjava na drva. Načrt smo povzeli po neki počitniški hišici, ga malo predelali, pa je. Rad bi povedal, da je za centralno kurjavo doniral Mercator iz Ljubljane, zelo veliko nam je pomagalo 15.000 evrov, ki smo jih dobili za uspešen projekt, ki so ga delali otroci, od Ekologov brez meja, okna in vrata smo dobili od podjetja AJM in lastnika, gospoda Ajleca, donirala so podjetja za vodovod Vajda, centralna Kokot Boštjan ... Moram se zahvaliti tudi vam: zaradi članka o Nežiki in Rajku, ki ga je v vaši reviji prebral gospod iz Ljubljane, smo od njega dobili dobrodošlo donacijo – beton za hišo za 10.000 evrov.
Kolikšna je vrednost vsega, kar je bilo narejenega, darovanega, zbranega?
Grobo rečeno je bilo donacij za okrog 20.000 evrov, torej bo vsega skupaj skoraj 50.000 evrov, tudi vsa dokumentacija je bila donatorska, občina se je odrekla prispevku za vodo. Precej ljudi se je odzvalo tudi zaradi vašega članka.

Več v Jani št. 14

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ