Odlomek iz knjige dr. Petra Čeferina Moje odvetniško življenje, ki jo bo Cankarjeva založba izdala junija. Avtor sijajnih ilustracij je Izar Lunaček.

KAMEN NAMESTO SRCA?
Bil je nezaželen nezakonski otrok in tudi sicer ga ni nihče maral. Ko je odraščal, se je zabaval tako, da je sedel za volan kakega vozila, počakal, da se je na semaforju prižgala rdeča luč, nato pa je zapeljal skozi križišče. Že zelo mlad je zagrešil nekaj umorov in prevzel sem njegovo obrambo. Pri njem me je najbolj motilo to, da ni ničesar obžaloval, ničesar čutil, kot da bi imel namesto srca kamen.
Rotil sem ga: »Ali ne morete reči sodniku vsaj tega, da obžalujete svoje dejanje?«
Odgovoril je: »Ne morem, ker mi sploh ni ničesar žal.«
Vse umore so mu nedvoumno dokazali in vedel sem, da bo dobil najhujšo možno kazen. Vendar sem bil neskončno napet, in ko je sodnik razglasil kazen, me je zelo prizadelo.
Ko sem tako stal v sodni dvorani, sem začutil, da me je nekdo prijel okrog ramen. Z začudenjem sem ugotovil, da me je objel moj pravkar na najhujšo kazen obsojeni klient, rekoč: »Ne sekirajte se, odvetnik …«
Vprašal sem se, ali se ni v njem vendar nekaj zganilo? Morda zato, ker sem bil prvi, ki je poskušal zanj kaj narediti.
Dr. Peter Čeferin

Odlomek, ki ga objavljamo, kaže, da ste »tudi odvetniki ljudje«. Kako pravzaprav prenašate ljudsko mnenje, da ste odvetniki, še posebno odlični, kot ste vi, hudičevi oziroma mafijski zagovorniki?
Ja, zato so že velikokrat pljuvali po meni. Ko sem prišel s Kosova, tam smo skupaj z drugimi odvetniki zagovarjali Azema Vlasija in starotrške rudarje, sem bil junak. Čisto vse politične stranke so me hotele imeti za poslanca, samo žena in otroci so rekli, da v politiko že ne bom šel in sem jih na srečo ubogal. Ko sem sprejel zagovorništvo prvega slovenskega kapitalista Sandija Grubeliča, sem v očeh ljudi postal »consigliere«, malodane sostorilec.
Vas je to prizadelo?
S tem sem opravil že čisto na začetku odvetniške kariere. Največja nagrada zame je zadovoljstvo strank. Prepričan sem, da je odvetnik odgovoren za svojega klienta narediti čisto vse, kar mu dopušča zakon. Pa še nekaj je, svoje kliente imam rad! Drugače ne bi mogel biti odvetnik. Jaz ne zagovarjam njihovega dejanja, ampak ljudi. Ne sodim jim in jih ne smem obsojati. V tej prvič objavljeni zgodbi gre za človeka, ki so ga vsi vse življenje sovražili. On ni poznal drugega kot sovraštvo. Med advokaturo sem sprejel 40.000 strank, zagovarjal sem jih na vseh sodiščih nekdanje Jugoslavije in Slovenije ter njihove zgodbe so novele, romani, drame, komedije, tragedije …
Torej tudi komedije?
Tudi nekaj komedij je v tej knjigi. Zagovarjal sem recimo mlado damo, ki je bila zaprta v iškem »gradu«, v ženskem zaporu na Igu. Spomladi jo je začelo razganjati. Težko je zdržala v zaporu, zato je zvezala skupaj rjuhe in se spustila po njih. A ena rjuha se je strgala, gospa je padla in se poškodovala. Čez nekaj let je prišla k meni in rekla, da bi rada tožila državo, ker so bile v zaporu tako slabe rjuhe, da so se strgale. »Draga moja gospa,« sem ji rekel, rjuhe so za ležanje, ne pa za plezanje.«
Ste se odločili za knjigo tudi zato, da z njo pokažete svojo človeško plat? Da popravite napačen vtis, ki so si ga ljudje ustvarili o vas?
To knjigo sem pisal 45 let, čeprav je bila napisana v enem mesecu! Gre za zgodbe, ki sem jih vsa ta leta nosil s seboj, pri čemer sem začutil potrebo, da jih nekoč objavim. Velikokrat sem namreč spoznaval, da so dogodki v resničnem življenju pogosto precej bolj neverjetni, kot so lahko opisi dogajanj v še tako pretresljivi literaturi. Za vsako leto od 45 let advokature sem izbral eno zgodbo, od 3. januarja 1967, ko sem v gostilniški sobi v Trebnjem začel delati kot odvetnik, ko smo s tako imenovanimi kmečkimi pravdami delali meje, do velikih zgodb zadnjega časa.

 Več v Jani št. 20, 15. 5. 2012

Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK