Jonova zgodba. Vse diete, ki uspešno zavzamejo svetovni trg, imajo uvodne zgodbe, ki so si med seboj precej podobne: ali jih sestavijo zdravniki, ki se bojujejo s prekomerno težo pacientov, kar je prvi pogoj za zdravljenje, ali pa se jih lotijo ljudje, ki so sami predebeli in velik del življenja posvetijo (neuspešnim) dietam. Med slednje sodi tudi Američan Jon Gabriel, ki je pred desetimi leti tehtal 187 kilogramov in je zapravil pravo premoženje za diete, terapije, posvete in bivanja na klinikah za hujšanje. »Vseh napotkov sem se natančno držal, na začetku je vse delovalo zelo hitro, potem se je proces začel upočasnjevati, dokler se ni ustavilo. Začel sem izgubljati motivacijo, bil sem razočaran in izgubljal sem moč, da bi se še naprej bojeval proti skušnjavam, ki mi jih je povzročala hrana. V nekaj tednih sem ponavadi dobil nazaj vse kilograme, ki sem se jih prej trudil pridno izgubljati kar nekaj mesecev. Debelejši ko sem postajal, bolj sem bil lačen in moje življenje se je vrtelo v začaranem krogu.« Vse to seveda zveni zelo znano. Jon je bil v srednji šoli atletske postave, potem se je v dvanajstih letih zredil 90 kilogramov. Avgusta 2001 ga je na neki vožnji z avtomobilom prešinilo: »Moje telo si želi biti debelo, in dokler bo želelo biti debelo, ne morem narediti nič, da bi shujšal.«
Potem je prišel 11. september 2001, ko bi moral sicer uspešni finančni svetovalec na službeno pot, a mu je skopi partner naročil vozovnico za cenejši let in mu s tem rešil življenje. Ko bi bil namreč v letalu, ki ga je sam izbral, bi končal življenje na nekem polju v Pensilvaniji, saj so letalo ugrabili teroristi. Jonu se je posvetilo, da je dobil še eno priložnost, da obrne svoje življenje v drugačno smer. Pustil je svoj donosni posel ter zase in za ženo kupil enosmerno vozovnico za Avstralijo.

Telo si želi biti debelo? Naprej so stvari logične – če je hotel Jon Gabriel zares doseči spremembe v življenju, je moral shujšati, saj bi ga prekomerna teža kmalu pokopala. In ker z znanimi dietami ni bilo uspeha, se je zadeve lotil sam, na podlagi precejšnjega znanja, saj je v mlajših letih sodeloval pri pomembni raziskavi iz biokemije. Ker ga je preganjala misel, da si »telo želi biti debelo«, ni raziskoval le biokemičnih, prehranskih, medicinskih in psiholoških vzrokov za debelost, ampak prav vse, kar bi lahko pomagalo pojasniti, zakaj si strastno želimo shujšati, pa ne moremo. Med drugim se je ukvarjal tudi s proučevanjem hipnoze, nevrolingvističnega programiranja, tajčija, lotil se je celo kvantne fizike. Odkril je, da ima telo vgrajen program, ki se vklaplja in izklaplja z nekakšnim maščobnim stikalom. Ko je stikalo prižgano, skoraj ni možnosti, da bi se znebili odvečne teže ali pa jo izgubimo in hitro znova pridobimo. Če vendarle uspemo stikalo izklopiti, telo želi postati in ostati suho, izguba teže postane avtomatska. Žal je to del genetskega programa, ki smo ga podedovali od davnih prednikov, a se skozi generacije ni spremenil, čeprav se spreminjajo življenjske razmere. 
Ko je Jon ugotovil, da ga telo z nenehno lakoto v resnici ščiti, ne pa kaznuje, je bila pot do uspešnega hujšanja sorazmerno krtka. Najprej je sicer šlo bolj počasi, nato je šlo vse hitreje. V dveh letih je shujšal sto kilogramov, ne da bi po vse dneve visel v telovadnici ali na tekaški progi, za povrh ni potreboval operativne odstranitve odvečne kože, saj se je čudežno skrčila brez posledic. Bolezenski znaki so izginili, kot da jih nikoli ni bilo. Tako pravi, in če že ne verjamemo njegovemu pričevanju, nas presunejo fotografije, ki kažejo genezo od skoraj dvestokilske špeh bombe do postavnega atleta. Tisti, ki o (neuspešnih) dietah kaj vemo, v Gabrielovi metodi hujšanja kmalu odkrijemo znane in logične sklepe, ki jih je povezal in podprl s številnimi raziskavami, ki so jih opravili znanstveniki na različnih koncih sveta.

Več v tiskani izdaji revije Jana št. 20, 15.5.2012