No, je pa vse skupaj znova sprožilo val govoric, ljudje so se znova spomnili na otroke, ki imajo za očete duhovnike, od katerih so redki izstopili iz božje službe, večina pa zanje diskretno skrbi ali pa sploh ne. In tudi če plačujejo preživnino, z njimi večinoma nimajo stikov, se pravi, da so očetje na večni službeni poti.
Ko novinar išče podatke o tem, koliko duhovnikov je hkrati tudi očetov,
koliko jih je zato zapustilo duhovniški stan in se z materjo svojega otroka poročilo, koliko jih diskretno skrbi za svojega otroka ali pa sploh ne, si seveda takoj polomi zobe. Nikjer ni nobenega uporabnega podatka. Cerkev seveda nima pametnega razloga, da bi to povedala, tudi če ve, sodniki in socialni delavci pa obravnavajo probleme, ki jih ne ločujejo po poklicni pripadnosti staršev. Skratka – ne vemo, je pa veliko govoric in nekaj študij iz tujine. O tem, da vsaj del duhovnikov ne živi v absolutnem celibatu, jadikujejo sicer zelo verni Poljaki, Italijani pa so izračunali, da ima približno tretjina dušnih pastirjev otroke in da mnogi precej odkrito živijo z njihovimi materami. Mladih fantov, ki bi se bili pripravljeni odpovedati družini in se zavezati samo bogu, je čedalje manj.
O celibatu se zadnja leta veliko govori, o tem smo že večkrat pisali, zato se to pot posvetimo le otrokom, ki se rodijo iz »nedovoljenih« zvez. Celibat je namreč lahko neobvladljiva filozofska tema, o kateri se lahko poljubno prepiramo, nezakonski otroci duhovnikov pa so zelo konkretni, čeprav večinoma živijo v anonimnosti. Za nekatere okolje sicer sumi, da so od »župnika«, pa niso,
eni so, pa nihče ne ve zanje, večinoma pa je tako: sentimentalne zveze in njihove jokajoče posledice je pred verniki težko skriti. Za dva, ki jih je imel mladi duhovnik z vaškim dekletom, ve kar nekaj okoliških vasi: odrasla sta, očeta sta le redko videla, denar je pošiljal, tako se vsaj govori. Še bolj se vaščani spominjajo, kako dober duhovnik je bil, kako rad je pomagal ljudem, o njegovih pridigah so se pogovarjali še ves teden, zato so mu seveda tudi otroke z lahkoto odpustili. Ko so mladeniča zaradi omenjenih grehov premestili v oddaljeno faro, je bila v vasi prava revolucija. Še vedno mašuje, čeprav bi lahko že zdavnaj šel v pokoj in za svoje delovanje je dobil veliko posvetnih nagrad. Tako pač je – če je duhovnik naklonjen ljudem in ga imajo radi, mu odpustijo grehe, če je mrk, odrezav in pogolten, mu svetniški sij nič ne pomaga; ga pač odklanjajo. Toliko o vernikih. Kako pa je z očeti, materami in nezakonskimi otroci, ve bolj ali manj le ljubi bog.
Več v Jani št. 21, 22.5.2012
