Ni bolezni, ki se jih ne da pozdraviti
Tako pravi Maksim Osipov, »zdravilec obravnava človeka celostno in najprej odstrani vzroke in šele nato posledice bolezni«. Rus, ki živi in dela v Novem Sadu (tudi v Nemčiji in Avstriji), kamor ga je pred leti povabila mama, (pri)znana zdravnica naravnega zdravljenja Ljudmila Osipova, je na mednarodnem kongresu Elita, ki je bilo v organizaciji Inštituta ljudske medicine in zdravilstva (ENIOM) v Moskvi, dobil vrhunska priznanja svoje stroke: zlato medaljo kot najboljši zdravilec, diplomo zlate roke za najboljšega zdravilca Rusije pa tudi posebno nagrado za aktivno delovanje v alternativni medicini in posebno nagrado za dosežke. Magister ljudske medicine je postal že leta 1992, dodelila mu ga je moskovska Akademija za zdravilstvo in energoinformativne znanosti, leta 2002 pa je pridobil svetovno licenco za zdravilstvo. Zdaj je zaradi najvišjih ocen na izpitih registriran med desetimi najboljšimi zdravilci na svetu.
Priznam, da sem k zdravilcu Maksimu Osipovu prišla enako skeptična kot do kateregakoli drugega, a pripravljena na znanje, s katerim uspešno pomaga, tako sem brala, pri anoreksiji, diabetesu, hormonskih motnjah, glavobolu, išiasu in lumbagu, visokem pritisku, psihičnih težavah in skoraj vseh obolenjih hrbtenice. Zadnje me je še zlasti zanimalo: z manipulacijo oziroma naravnavanjem menda ta ruski zdravilec učinkovito pomaga pri težavah kostno-sklepnega sistema.
Dela (na meni) se je lotil zavzeto in moj hrbet mu je bil po obdelavi, ki ni bila preprosta ne zanj ne zame, hvaležen: pokalo je, raztegoval mi je hrbtenico, nameščal kolke, preverjal, kakšno je moje stanje. Na koncu je napetost v mojem hrbtu prešla, bolečine tudi, posledice (kot nekakšen musklfiber) sem čutila še naslednji dan. A daleč najbolj me je presenetilo, ko je na koncu pogovora, ko sem nehala dvomiti, dejal, da je že ob srečanju ženi telepatsko sporočil, da sem pred seboj postavila zid, da dvomim. To je bilo seveda res. A je edini doslej to zaznal!
Med najboljšimi desetimi na svetu. Morda je imel Maksim srečo, da ima mamo, ki je profesorica uradne medicine, hkrati pa tudi zdravnica ljudske medicine, bila je tista, ki je v sinu slutila potencial in ga spodbujala za ta študij. »Vse življenje so se mi dogajale čudne stvari: telekineza, kadar sem bil z bolnimi, so se bolezni zdravile, moji prijatelji so videli, da se v moji bližini premikajo stvari. Mama mi je vedno govorila, da bom pri tridesetih začel zdraviti ljudi. Da se je sploh lahko vpisal na akademijo in jo v petih letih uspešno dokončal, je moral opraviti različne vrste testiranja iz energije, tudi tiste, ki so preverili njegovo psihično stanje in pokazali, koliko energije je v njem. »Opredelili so me kot človeka, ki se je sposoben ukvarjati z ljudsko medicino. Učili smo se tudi koncentracije, če sam ne verjamem, kako bi vam potem lahko pomagal. Če verjamem, če se povsem zberem, lahko pomagam pri čemerkoli!« Šolanje je bilo zahtevno, naučili so se postavljanja diagnoze, a sam pravi, da ni nezmotljiv in da najbolj zaupa svojim rokam in občutkom. Toda nadarjenost je bila premalo, treba jo je razvijati z učenjem, delom, vztrajnostjo. Vsega naštetega mu ni manjkalo – šolanje je nadaljeval zaradi psihiatra in akademika prof. dr. Jakova G. Galperina, dekana akademije, ki se je, ko je Maksima spoznal, odločil, da postane njegov mentor pri magistrskem študiju. »Zaključni izpiti za svetovno licenco so bili sestavljeni iz različnih testov: posneli so mojo avro, nato sem moral vodo energizirati in deenergizirati – te procese se da fizično izmeriti.« Izpite je naredil z najvišjimi ocenami in postal eden od desetih najboljših bioterapevtov na vsem svetu.
Človek zdravi samega sebe. Kako dela, ga vprašam. »Zapiram električno kolo: ko najdem v človeku točko, ki vleče električni tok, nato z drugo roko najdem drugo točko in z rokama zapiram ta tok – človek pa čuti vibracijo. Vibracije pomenijo čiščenje onesnaženih organov.« Ne, ne dela z elektromagnetnim poljem, pravi, že več kot dvajset let dela enako: ima naravno sposobnost, da čuti človekove vibracije, tako tudi premika človeka.
Več v Jani št. 21, 22.5.2012
