Alenkine težave z zdravjem so se začele leta 2006. Najprej ji je začel nagajati krvni tlak, nato je opazila beljakovine v urinu, za nameček so ji med trgatvijo še zatekle noge. Zelo na hitro se je zredila za deset kilogramov. Z zdravili za odvajanje vode se je vse skupaj nekoliko umirilo, januarja 2007 so jo urgentno sprejeli na nefrološki oddelek na mariborskem kliničnem centru. Tam je izvedela za diagnozo – membranoproliferativni glumerulonefritis tipa III oziroma hitro napredujoča kronična odpoved ledvic. Ob tej diagnozi je imela dve rešitvi, mučno in naporno dializo ali presaditev ledvice. Alenka se je odločila za drugo in pravi, da si je s tem rešila, predvsem pa izboljšala življenje.
Transplantacija ti da svobodo. »Seveda sem imela srečo, da nimam nobene druge bolezni in da sem se lahko odločala med obema možnostma. Številni ljudje žal ne morejo preživeti brez dialize. Zame je bila transplantacija sanjska rešitev, saj sem kljub odpovedi ledvice pred šestimi leti sedaj svobodna kot ptica, in rada bi to povedala čim več ljudem. Pri nas namreč vlada hud strah in številni ledvični bolniki se zanjo ne odločijo samo zaradi strahu pred smrtjo. In potem so ves čas vezani na dializo, ki ima seveda hude stranske učinke. Dializo sem izkusila dve uri pred presaditvijo in vem, kaj povzroča telesu, čeprav pravijo, da se navadiš tudi na to,« pove Alenka.
In kako to, da sama ni podlegla strahu? Preprosto – verjela je, da ji bo uspelo. Vendar je morala prej še toliko »ukrotiti« svojo napredujoče odpovedovanje ledvic, da ji ne bi bilo treba na dializo pred presaditvijo. Preživetje in uspešnost presaditve je namreč veliko boljše in večje, če se ledvico presadi že pred začetkom dializnega zdravljenja. Trmasta Štajerka se je uprla temu in uspelo ji je! »Nefrologinja me je seznanila z ledvično dieto. Res je bilo veliko odrekanja, tudi moje najljubše hrane, kot sta sadje in zelenjava, a ni mi bilo težko. Vseh navodil sem se natančno držala in štiri leta in pol hodila na redne mesečne preglede. Več kot prepričana sem bila, da mi bo uspel velik podvig, imeti presajeno ledvico, še preden bom morala na dializo. Presaditev ledvice je za bolnika boljša možnost kot zdravljenje z dializo, če je to mogoče.«
Čeprav bi se morala slabo počutiti, se je prav nasprotno – dobro. Veliko se je gibala, saj je to neizogibno pri njenem poklicu, držala se je diete in imela redne mesečne preglede pri nefrologu. Le krvni izvidi niso kazali dobrega počutja. Kreatinin je vztrajno rasel, tudi kalij je vedno bolj nagajal. Nefrolog ji je predlagal, naj gre na dializo, saj bodo drugače lahko škodo utrpeli drugi organi.
Alenkina pot do ozdravitve. A Alenka se ni dala. O bolezni je prebrala vse, kar je najti na internetu in v strokovni literaturi, srečevala se je z dializnimi in transplantiranimi bolniki, od katerih je izvedela marsikaj zanimivega in koristnega. A odločila se je za čisto svojo pot. Pravi, da je bila mogoče malo predrzna, a prisluhnila in zaupala je svojemu telesu, ki jo je odlično vodilo, le ubogati ga je bilo treba. »Z nefrologom sva se temeljito pogovorila in odločila sem se, da glede na svoje počutje še odložim dializo za nekaj časa. Meseci so tekli in sredi novembra je zazvonil telefon. Na drugi strani se je oglasila sestra Mirjana iz Centra za transplantacijo ledvic v UKC LJ in mi povedala, da se moram oglasiti pri njih, da me seznani s protokolom za uvrstitev na čakalno listo za presaditev. To je bil zame klic nepopisnega veselja.«
Več v Jani št. 24, 12. 6. 2012
Tekst: TINA HORVAT, foto: IZTOK DIMC
