Modrosti tistih, ki živijo v krajih, kjer je vročina vsakdanjost, in to po navadi vse leto. Se lahko Slovenci od njih česa naučimo?
Popoldanski počitek je kulturni fenomen. Narodi, ki živijo v vročem podnebju, so večino svojih dejavnosti prilagodili vročini. Denimo siesto, popoldanski počitek. Najpomembnejše orožje v boju proti vročini. Ni je države z vročim podnebjem, kjer bi bile trgovine in uradi odprti v najhujši vročini, od dvanajstih do štirih, ponekod celo do šestih ali kar do večera. Pa naj bodo to Združeni arabski emirati, Španija ali pa nam bližja Italija. Vsi poznajo popoldanski počitek, ki prebivalcem omogoči, da se v najhujši vročini umaknejo v hladnejše prostore. V arabskih državah so ob popoldnevih mesta dobesedno opustošena, ulice popolnoma prazne, trgovine pa, razen v trgovskih središčih, zaprte. V resnici je hoja po ulicah arabskih držav sredi dneva podobna samomoru. Občutek je, kot da bi prižgali kuhinjsko pečico in stali pri njenih odprtih vratih. Seveda brez vonja po pečenki. Proti večeru pa trgovine in posli ponovno oživijo in trguje se še dolgo v noč.
Popoldanski počitek v ekstremnih razmerah lahko preraste v celodnevni počitek, kar bi zahodnjaki radi poimenovali kar lenoba. Ta je denimo zelo priljubljen na pacifiških otokih, kjer se v vaških okoljih čez dan okoli klatijo le kokoši in prašiči, prebivalci pa spijo v visečih mrežah. Podobno navado, le da ni spanje, imajo puščavski narodi. V največji vročini se zavlečejo v senco skale in ždijo. Dobesedno ždijo. V takem otrplem stanju so lahko med pripeko ure in ure. Nato pa zvečer nenadoma oživijo, kakor nočne ptice.
A če smo že omenili siesto. Wikipedia pod geslom siesta navaja, da je v navadi tudi v deželah, kjer ni vroče podnebje, in za zgled navaja Srbijo in Slovenijo. »Posebno med starejšimi prebivalci je navada, da med drugo in peto uro popoldne ne hodijo na obiske in ne telefonirajo, saj naj bi takrat počivali – posebno ker je v Srbiji in Sloveniji navada, da je kosilo med eno in drugo uro popoldne, in je to glavni obrok dneva.« To se pravi, kadar boste po kosilu popoldne zaspali, se lahko izgovorite na Wikipedio.
Vroč čaj in mrzel jogurt. Kakorkoli – v vročih deželah je ritmu jutranjega in večernega dogajanja podrejeno vse življenje. Tudi prehranjujejo se zjutraj in zvečer. Celo pozno zvečer, za nas ob nepojmljivih urah, na primer ob enajstih ali opolnoči. To navado imajo tudi sredozemski narodi, pa so daleč od norih 45 in več stopinj. Kosilo ob enih je vročinski samomor in angleške turiste, ki ob enih popoldne mlatijo ocvrt krompirček, jajca na oko in klobasice, vse to pa zalivajo s pivom, denimo v Grčiji opazujejo neodobravajoče. Medtem domačini ždijo v senci, zobljejo semenke in srebajo čaj.
Čaj. Vroč ali mlačen čaj se zdi v vročih podnebjih res nenavadna izbira pijače. Toda domačini so prepričani, da jih hladi. Logika je preprosta: ker se z vročim čajem zviša temperatura telesa – kar vemo tudi mi iz hladnejših podnebnih pasov, saj ga v ta namen uporabljamo pozimi – se zaradi visoke temperature zraka okrepi znojenje in hladi razgreto telo. Znanstveniki, ki so raziskovali to dogajanje, sicer niso našli prav nobenih dokazov, da vroč čaj v vročem dnevu res ohladi telo. Toda nenehno zlivanje čaja v telo nedvomno preprečuje dehidracijo. In če pomislimo, da imajo to navado ljudje v deželah, kjer vode ni v izobilju, je pač to, ki je na voljo, bolje uživati prekuhano.
Podobno kot čaj naj bi telo hladili razni napitki iz jogurta in vode, ki jih pripravljajo v veliki večini vročih dežel. Denimo turški ajran ali indijski lasi. Jogurt, voda, začimbe in dodane kocke ledu naj bi podobno kot čaj ohladile telo. V obogatenih različicah, denimo s sadjem ali smetano, pa celo nadomestile dnevni obrok, ne da bi preveč obremenjevale želodec.
Več v Jani št. 28, 10.7.2012
