Ko Branka Hobič, 63-letna kinologinja, dobra poznavalka in »odpravljalka« težav, ki jih imajo problematični psi (»Prosim, zapišite, da psi postanejo problematični vedno zaradi skrbnikov!«) govori o navezi človek-pes, za človeka dosledno uporablja termin skrbnik in ne lastnik ali gospodar: »Vedeti je treba, da nam je bila žival dan na posodo in ni nikogaršnja last! Saj pes ni torbica! Skrbnik se mora potruditi, da v pasjih očeh postane spoštovana oseba z voditeljskimi sposobnostmi.« Branka tega ne govori tja v tri dni, to dokazuje njen Gustav, desetletni kraljevski koder, ki Branko gleda kot božanstvo in bi zanjo dal tudi svoje pasje življenje.
»Vsaka družina bi se pred nakupom psa morala usesti za mizo in se res pošteno pogovoriti o tem, ali si resnično želijo in zmorejo imeti psa. Zelo pomembno je, da pri vzgoji psa vsi v družini ravnajo složno, biti morajo dosledni. Postati morajo ne gospodarji, ampak vodje krdela. Veste, absolutnega vladanja ni! Psu ne moreš biti oficir ali birič. Z vsakodnevnim ravnanjem mu moraš pokazati, da gledaš svet skozi njegove oči. Zelo jasno je treba psu pokazati, da živi v tvoji državi! Pes lahko sicer vloži kakšen amandma, ki ga bomo upoštevali, ne more pa imeti pasje države v moji,« slikovito pripoveduje energična rdečelaska o tem, kako je psu treba postaviti meje, in nadaljuje, da je pes tudi strošek, saj bi se ljudje pred nakupom morali zavedati morebitnih bolezni, ki lahko dodobra izpraznijo žepe skrbnikov. Veterinarske storitve in zdravila niso poceni. Za zdravega psa, kar pomeni tudi psa brez frustracij, je treba imeti tudi čas, saj na primer nemški ovčar potrebuje deset kilometrov sprehoda na dan, »pa če padajo ušpičene prekle,« se priduša Branka. »Teh deset kilometrov na dan obdrži psa v psihofizičnem ravnotežju. Veliko skrbnikov nima časa, potem pa je pes sam ves dan doma, ubogega reveža peljejo enkrat na dan tri kroge okrog bloka! Zato bi se potencialni skrbniki psov res morali s pametjo odločati za psa, ne pa, da jih kupujejo zato, ker so videli v reviji fotografijo neke pasmo, ki jim je všeč, ali pa ga kupijo razvajenemu mulcu kot igračko, ki jo bo po tem, ko se je bo naveličal in se mu ne bo ljubilo skrbeti zanj, preprosto odvrgel,« ugotavlja dobra poznavalka »pasjih« razmer pri nas.
Šolanje skrbnika pred nakupom psa
Mladostni Branki bi se zdelo idealno, če bi bili lastniki podjetij tako ozaveščeni, da bi dovolili imeti psa v službi. »Pes, ki je vzgojen, je popolnoma nemoteč. S tem bi se lahko izognili veliko pasjim frustracijam, saj pes ne bi bil vse dneve prepuščen sam sebi, saj vemo, da danes delovnik pogosto traja deset ur, če pa prištejemo še najmanj eno uro za pot, je to enajst ur, kar pomeni tako rekoč ves dan.«
Če bi bilo po njenem, bi imeli v naši državi tudi šolanje skrbnika, ki se odloči za nakup psa. »V pregovorno urejeni Švici mora iti vsak novopečeni skrbnik psa na 20-urno izobraževanje. Da Švicarji jemljejo zadevo hudo resno, se kaže tudi v tem, da vse tečajnike na koncu čaka izpit. In če izpita ne narediš, ne moreš postati skrbnik psa. In tako je tudi prav, s tem bi se izognili marsikateri žalostni pasji zgodbi.«
Medtem ko se pogovarjamo, Brankin Gustav mirno leži na svojem prostoru. Samo kadar njegova skrbnica omeni njegovo ime, pozorno dvigne glavo in čaka nadaljnja navodila. Ko ugotovi, da Branka nič ne zahteva od njega, se leno pretegne in pogrezne nazaj v pasje sanje, kjer zagotovo ni bilo tako vroče, kot je bilo tisti dan nam.
Gada
Branka je sicer doma iz Poljanske doline, česar ne more skriti (in se tudi ne trudi), saj jo izdaja govor. Zadnja leta živi v hiši, skupaj s »švicarsko« sestro v Grahovem pri Cerknici. Sestra Irena v Slovenijo prihaja občasno, saj živi v Švici. Hiša stoji na koncu vasi, kjer je čudovit razgled na okoliške travnike in gozdove. Pravi raj za ljudi in pse.
Na vprašanje, ali je bila vedno »pasja«, odgovori, da se je s psi začela intenzivno ukvarjati pred približno 25 leti. »S partnerjem sva stanovala v hiši, ki je bila precej na samem, zato sem si omislila nemško ovčarko. Da bi bila pravih manir, sva šli v šolo. To je bila zame posebna izkušnja,« se spominja Branka. »Še zdaj mi je nerodno, če se spomnim, da me je moja psica, ime ji je bilo Gada, vlekla po trebuhu in to pred dvajsetimi tečajniki, ki so povrh vsega bili še iz Ljubljane! Gada je bila še psica z močnimi prvinskimi nagoni, kar dandanašnji čas že težko srečaš. Bila je prava volkulja! In, hudič babji (tega hudiča babjega Branka izreče s polno ljubezni) ni bil čisto nič socializiran! Ni imela nobenih frustracij, samo psov preprosto ni marala. Če bi imela takrat današnje znanje, bi jo v njeni mladosti najprej spoznala z njenimi vrstniki, da bi se dobro socializirala,« se spominja svoje prve psice Branka. Psica je imela tudi pravšnje ime, saj jo je med šolanjem velikokrat poklicala kar Gad. »Imela sem krvave žulje po rokah, tako me je vlekla.« Hobičeva ne bo pozabila, kako sta morali z Gado na prvem tečaju vedno stati pet ali deset metrov stran od skupine, da ne bi Gadi prišlo na misel, da bi oklala katerega sovrstnika. »Takrat sem si prisegla, da če bom šla še kdaj v kakšno pasjo šolo, bom hotela tudi kaj slišati. In hotela bom biti vključena, ne pa izključena!«
Branka in njena »volkulja« Gada sta delali tudi kinološki izpit, ki je vključeval obrambo, sledenje in poslušnost. Vse izpite sta opravili z oceno odlično! Med izpiti se je pripetila le ena majhna »nerodnost«: Gada je oklala kolegico dobermanko, tako da jo je bilo treba obvezati. Dobermanko, ne Gado. »Gada je bila začetek moje pasje kariere,« se s posebnim žarom v očeh spominja Branka. Zaradi nje in pozneje Puškina, ki je bil tudi problematičen pes, Branka zelo dobro razume skrbnike in njihove pse z vedenjskimi motnjami. Ni pozabila, da je imela nekoč tudi sama problematične pse …
