Dokumentarni film Otroci z gore Napf pripoveduje o skoraj idiličnem otroštvu v srcu Evrope. Toda film o otroštvu sredi gora povprečne evropske starše postavi pred dilemo: ali je otroštvo, kot ga razumemo dandanes v zahodni civilizaciji, res tako idealno? Ali je starševstvo, ki zaradi skrbi in varnosti otroke ovija v vato, res najboljše?
Zora zimskega jutra. Kupi snega, popolnoma zasnežen gozd. Visoko v švicarskih gorah. Ob cesti stojijo male temne postave. Otroci, ki gredo v šolo. Po zasneženi cesti se počasi premika kombi. Otroci gredo v majhno šolo v vasi Ramoos. Tam jih ne mučijo le z matematiko in lepopisom, temveč skupaj tudi pečejo piškote. In v dokumentarcu Alice Schmid eno leto pred kamero razpredajo o svojem življenju. Po otroško, seveda. Z izjavami, ki so tako prisrčne in nepokvarjene. Denimo, enajstletni Severin je pripovedoval o kravji lepoti: »Ene krave so pač grde, druge pa takoj postanejo miss. Zmagovalne krave imajo lepe boke in raven hrbet. Vime se lepo drži trebuha.« Kajpak so krave lepo namilili, umili, skrtačili in jih odpeljali na lepotno kravje tekmovanje.
Gora Napf je visoka vsega 1406 metrov in je najvišji vrh med Emmentalom in Entlebuchom, na meji med kantonoma Bern in Lucerne. V Švici slovi kot Divji zahod, in to ne le zato, ker je celotna regija precej odrezana od preostalega sveta, temveč zato, ker so tam od Keltov pa vse do sredine šestdesetih let izpirali zlato. Prava švicarska zlata mrzlica je avanturiste gnala v te slikovite gore.
Prebivalci gore Napf so skoraj kot evropski amiši. No, ne čisto, imajo elektriko in ne bojijo se modernih naprav, a njihova povezanost z naravo je za Evropejce naravnost eksotična. Če ne eksotična, pa vsaj arhaična. Na območju živi okoli 2000 ljudi, med njimi petdeset otrok. Ironija je, da so prav zato, ker so bili tako izolirani in so ohranili star način bivanja, sedaj postali pomembni. Kot nekakšen muzej jih že nekaj let s finančno pomočjo nagrajuje švicarska vlada. Z dobljenim denarjem so začeli gojiti zelišča. Prav tista, ki so v bonbonih ricola.
Riba me je gledala z velikimi očmi. Carolina in Julie Vogel, deklici, ki sta z režiserko prišli v Ljubljano, sta zadnji dan, tik pred odhodom domov, v hotelskem lobiju v dnevnik zapisovali še zadnje vtise. O kolesarjenju po Ljubljani, o nenavadnem rjavem sladkorju pri zajtrku (še celo vrečko sta nalepili v zvezek) ter seveda o neizogibnem vrhuncu počitnic v Sloveniji – kopanju v morju. Obe sta prvič videli morje. »Že ponoči pred izletom sta kričali od navdušenja,« je povedala Alice. »Na poti do morja sta na vsakem ovinku spraševali, ali se vidi morje. Ko sta končno stopili v vodo, nista mogli nehati vriskati. Tudi če bi bila voda ledeno mrzla, bi šli plavat.« Carolina je resno razložila, da je bila voda v Piranu hladnejša kot v Portorožu. In da je videla ribo, a ker ji je zmanjkalo zraka, je morala ven in zajeti zrak, medtem pa jo je riba gledala z velikimi očmi in se ni prav nič bala. Ne ona, ne riba. Na vprašanje, ali bi lovila ribe, je odgovorila, da bi jih, a samo velike, ki pa plavajo v globoki vodi, tja pa si še ne upa. Vse to je razložila z iskrenim otroškim navdušenjem. V teh časih je v Evropi težko najti otroke, ki bi s tako radovednostjo odkrivali svet in se nad odkritim iskreno navduševali.
