V Sloveniji kar četrtina ljudi živi s kronično bolečino, s čimer se uvrščamo na tretje mesto v Evropi. Poleg tega, da je kronična bolečina ogromno ekonomsko breme za državo, je tudi huda osebna stiska, ki povzroči neprespane noči, nezmožnost za delo, utrujenost, depresijo, skrhane družinske odnose, izgubo zaposlitve ... Vsakdo od nas bi moral imeti pravico do zdravljenja kronične bolečine, pa vendar je pot do kakovostne specialistične obravnave zelo dolga. Obiskali smo protibolečinsko ambulanto ljubljanskega Kliničnega centra, kjer je naval ljudi s pogosto neznosnimi bolečinami vsak dan večji, razmere, v katerih dela premalo osebja, pa vsak dan hujše. Pogovarjali smo se z vodjem ambulante, prim. dr. Gorazdom Požlepom.
S kronično bolečino živi vsak četrti Slovenec in po tem smo med prvimi v Evropi. Mar ti podatki pomenijo, da pri nas nimamo urejenega dostopa do zdravljenja bolečine?
Dejansko smo na tretjem mestu v Evropi, saj kronično bolečino trpi kar 23 odstotkov odraslih ljudi. Vendar pa to ne pomeni, da je naš zdravstveni sistem tako slab. Na prvem mestu je namreč Norveška, ki ima zgledno urejeno zdravstvo. Bolj bi rekel, da premalo govorimo o tem in da dlje trpimo, preden poiščemo zdravstveno pomoč.
Torej smo trpeč narod, ki se bolečin sramuje?
Sam ne maram pretiranega poenostavljanja. Verjetno nekateri ljudje res predolgo čakajo z obiskom pri zdravniku, na drugi strani pa morda nekateri niso realni in želijo preveč. Prvi se navadijo na življenje z bolečino in jo sprejmejo. Mislijo, da jim itak nihče ne more pomagati. Pa vendar ni tako, vedno se da vsaj do neke mere zmanjšati bolečino. Drugi pa obiščejo zdravnika že ob blagih in kratkotrajnih bolečinah, ko to morda še ni potrebno. Poleg tega je v zadnjem času zaradi ekonomske krize prisoten tudi strah pred izgubo zaposlitve, zato ljudje z bolečinami raje hodijo v službo, kot da bi si uredili bolniški stalež. V veliki večini pa k nam pridejo bolniki, ki jih res boli.
Pa še ti zelo težko! Marsikdo šele po številnih drugih specialistih najde pot do vas, ko pa se hoče naročiti na pregled, mora čakati najprej mesec in pol na prvi pregled, potem pa še skoraj leto na protibolečinsko terapijo.
Naval je res velik, tu je včasih prava norišnica, a vsakogar s hudo bolečino vzamemo in mu pomagamo karseda hitro. Imamo triažno ambulanto, vse bolnike, ki so poslani k nam pod nujno, pregledamo še isti, najkasneje pa drugi dan. Če tako presodimo, jih na terapijo sprejmemo takoj.
Kako pa presodite, da nekdo potrebuje takojšnjo pomoč, in kako nekomu, ki ga zelo boli, pa morda vseeno ni nujen primer, ker imate deset nujnejših, razložite, naj še leto dni trpi?
Včasih je zelo težko. Če nekoga boli na primer koleno samo pri kolesarjenju, mu žal res ne moremo takoj pomagati, ker moramo prej tistim, ki zaradi hudih bolečin komaj živijo in recimo vse noči ne morejo spati. Čeprav bi si tudi tisti, ki jih boli samo pri športu, zaslužili življenje brez bolečin. Na srečo velika večina ljudi razume, da če jih je nekaj pet, deset ali še več let bolelo, jih enostavno ne moremo takoj sprejeti na terapijo. Mnogi so pomirjeni, že ko pridejo k nam, saj vedo, da jim bomo pomagali.
Žal so tudi razmere, v katerih delate, zelo slabe. Stavba, v kateri je vaša ambulanta, je že na prvi pogled zelo neugledna, in ko vstopiš, si neprijetno presenečen.
Ja, bolniki s kronično bolečino bi si zaslužili vsaj prenovljene prostore, ki bi omogočali nekaj več zasebnosti, pa lepša stranišča – imamo samo eno za paciente, moške in ženske, ki je vedno poplavljeno, in poleg njega še eno za osebje, tudi za moške in ženske skupaj. Tudi naš administrator nima svoje sprejemne pisarne, ampak je zraven pri pregledu, tako da bolniki nimajo prave zasebnosti. V skupnem prostoru za terapije pa imamo samo devet postelj, potrebovali bi jih seveda veliko več. O prenovi se že dolgo govori, načrti so že pripravljeni, vendar pa vedno pride kaj vmes in vedno ima kdo prednost.
Prav zdravniki, sestre in administrator, ki se v skrajno neprimernih razmerah trudite, da so ljudje vseeno zadovoljni, ste edina svetla točka te žalostne zgodbe. Že takoj se opazi, da vas je premalo za takšno količino ljudi, ki prihaja k vam po pomoč.
Res nas je premalo, zdravniki smo štirje, vendar delamo tudi na na drugih deloviščih, predvsem v operacijskih dvoranah, saj anesteziologov kronično primanjkuje. Ker vsi nismo vsak dan prisotni v ambulanti, nas je v povprečju 2,1. Ko sem bil na izobraževanju v Angliji, je specialist med 8. in 13. uro pregledal 5 ljudi. Res si je lahko vzel čas zanje in za terapije, ki so jih potrebovali. Mi pa v tem času pregledamo od 10 do 15 bolnikov, sam jih imam sočasno še od 30 do 40 na terapijah, torej vsega skupaj okrog 50 ljudi, pogosto tudi več!
