»Pravim ti, to danes bo šlo v zgodovino kot prvo dejanje ljudske vstaje v Sloveniji,« me prepričuje prijatelj iz Štajerske, učitelj na gimnaziji, ki zna izmeriti utrip ljudi. Režim se mu. Oči Slovenije so res že nekaj časa uprte v štajersko prestolnico, kjer gorijo radarji kot poslednje opozorilo »Franci«, in večina Slovenije s Štajerci simpatizira ter s humorjem spremlja razvoj dogodkov. »Štajerci imajo jajca,« se strinjajo vsi. A vstaja? Vsaka občina le nima Kanglerja za župana. In morda bi v svojih pomislekih imela prav, če se Maribor ne bi zgodil, kot se je, če policija, torej država, ne bi ravnala, kot je. Tako pa je prejšnji ponedeljek spremenil vse. Protesti so prerasli iz enega, ki je gotof, na vse tiste in tisto, česar imajo ljudje že dolgo dovolj, za kar zahtevajo, da se – gotovo konča.
Ko se s fotografom peljeva proti Mariboru, je koncept članka jasen. Reportaža s poudarkom na različnosti ljudi, ki zahtevajo Kanglerjev odstop. Kdo vse je na Trgu svobode in zakaj. Nič posebno napetega, ob osmih bova že doma. Po priporočilu parkirava v garaži Evroparka in se peš odpraviva v center mesta. Ljudje so se že nabrali, nekaj tisoč jih je, transparenti so v zraku. Maribor je bil vedno glasnejši od Ljubljane in tudi tokrat se skandira masovno. »Mi smo Maribor! Go – tof – je! Maribor te noče!« doni po trgu. Pa tudi malo manj vljudni »Ubi Kanglera!« in »Franca, hlače dol, jebo te Maribor!« Na tleh še tli lutka, ki je končala v plamenih kot poosebitev Kanglerja. Sem ter tja kdo zažge plakat Gotof je z županovo sliko, ki so zaščitni znak mariborskega protesta. Piha topel veter, prav nič poznonovembrskega ni v zraku. Vzdušje je prijetno, sproščeno, ljudje nasmejani. Na obrazih ni videti jeze ali gneva, nihče ne poziva k nasilju. V množici so stari, mladi in otroci, videti je tako oblačila, ki so videla že mnogo boljše čase, kot drage, renomirane znamke plaščev in čevljev. Fantič kakih desetih let v majici Gotof je skupaj z očetom zavzeto sodeluje pri vzklikanju parol. »Zakaj si pa ti tukaj?« se pozanimam. »Zato, ker je ati zgubil službo, eni pa kradejo, pa jim nič ni,« mi pojasni. »Vsi pred občino!« se razširi poziv. Množica se premakne, združi s pritoki iz sosednjih ulic in preplavi zelenico. Cesta je zaprta z železno ograjo, za njo vrsta policistov specialcev v svoji prepoznavni robocopovski opravi, čeladah in s ščiti. Stojijo tiho in mirno opazujejo protestnike, nagnetene na drugi strani ograje. Skandiranje postaja čedalje glasnejše, pa se spet umiri, razlega se sirena ene od skupin na protestu, nekdo po megafonu našteva zahteve protestnikov. Vržejo nekaj petard, raznese prvi topovski udar. Množica vzvalovi. Nekaj ljudi navdušeno zavpije, mnogi se zdrznejo in odmaknejo od ograje. Policisti stojijo. Skozi veje grmovja opazujem, kako nekdo prižiga zažigalno vrvico in zaluča. Detonacije so čedalje pogostejše, policisti za ograjo še vedno stojijo. Skupina mladeničev začne peti navijaške pesmi, prilagojene situaciji. Vzdušje postaja otipljivo bolj napeto, mnogi se ozirajo čez rame, proti zavetju ulic. Čez trg teče skupina specialcev in se prerazporedi na drugi strani. Spremljajo jih žvižgi in žaljivke. Prerinem se v ospredje, na ozek prostor med ograjo, grmovjem in telefonsko govorilnico. Bakle in petarde še vedno letijo, policisti so še vedno mirni, ljudje pa čedalje bolj živčni. »Bodo šli čez ograjo?« sprašuje mlajši moški starejše kompanjone. »Eh, kaj nam pa bojo, poglej, koliko nas je!« odgovarja ta. »To že, ampak koliko jih bo ostalo, če se bo treba tepsti?« skrbi mladeniča. »Zakaj bi se pa tepli?« je presenečen starejši.
