Čeprav je snega malo, so se nekateri ušteli. Sneg, ki je zapadel na božič in dan pozneje, ter močan veter sta naredila svoje. Spihana pobočja in vrhovi so bili poledeneli, v grapah pa se je nabiral napihan sneg. Kložasti plaz pod Kalvarijo je tragično končal zimsko pravljico planinke, ki se je navsezgodaj odpravila proti Kredarici. Več sreče je imel Čeh, ki je dva dni kasneje v večernih urah zdrsnil pod Triglavom in se hudo poškodoval. Naklonjene se mu bile zvezde, saj so v lepi in jasni noči omogočile, da je na pomoč poletel helikopter. Vedno pa so bili zraven ljudje z velikim srcem, ki se s plemenitimi dejanji vedno znova razdajajo za druge, hitijo na pomoč v vseh razmerah in tvegajo tudi svoje življenje. Ja, to so neutrudni gorski reševalci.
»Po deževnem dnevu smo se zbudili v čudovito sončno jutro. Pogled na sveže zasnežene gore je vzbujal željo in skomine po deviškem pršiču, po puhcu, ki turnemu smučarju pomeni češnjico na torti. A pogled na snežne vetrne zavese po pobočjih in vrhovih je napovedoval težke in nepredvidene razmere,« je povedal gorski reševalec Sebastjan Šilar iz Mojstrane.
V Ruthini smučini
Le streljaj stran in nekaj ur prej je kmalu po peti zjutraj, še v temni, a z luno obsijani noči, iz doline Krme krenil turni smučar, ki se je v petih dneh drugič to zimo namenil na Kredarico. Tole je njegov zapis: »Parkiral sem zraven Ruthinega kombija (tragično preminula Ruth Podgornik Reš, op. a.) in spomnil sem se, kako me je prejšnje leto na božično jutro fotografirala pod vrhom snežne konte. Upal sem, da bom tudi tokrat deležen kakšne dobre fotke. Sledil sem njeni smučini, sem pa tja pa sem opazil tudi sledove njenega psa, ki ga je redno jemala s seboj na hribovske podvige. Ker sem se odločil, da smuči ostanejo na nahrbtniku, me je nad Pragerco prehitela skupina petih turnih smučarjev. Na nekaterih mestih se mi je močno prediralo, zato sem se odločil, da grem raje po zimski spihani varianti tik pod Ržjo in ne po žlebu, kjer so šli smučarji. Malo se mi je zdelo, da še nisem nikjer videl Ruth, ki je bila običajno zelo hitra. Kmalu sem zagledal smučarje, ki so se ustavili sredi žleba. Prepričan sem bil, da so si vzeli čas za malico. Ko sem od zgoraj prečil žleb proti Kredarici, sem zaslišal helikopter in videl, da skuša pristati kljub zelo močnim sunkom vetra. Takrat sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Ker je bilo na kraju dogajanja že pet ljudi, sem se odločil, da nadaljujem proti Kredarici. Veter je bil na trenutke res močan in prenašal je ogromne količine snega.«
Slabe novice iz centra za obveščanje
Reševalec Sebastjan Šilar je o istem dogodku pripovedoval takole: »Nemirno ozračje se je iz gora preselilo v srca reševalcev. Klic iz centra za obveščanje ni bil nič kaj obetaven: planinci so pod Kalvarijo naleteli na zasneženo planinko, ki ne kaže znakov življenja. Reševalci smo vedno pripravljeni pomagati in jo peš urezati v hrib, v vsakem vremenu in ob vseh urah. Če nam čas skrajša helikopter, je to še toliko prijazneje do nas in tudi do ponesrečenca. In tisti dan je helikopter kljub močnemu vetru priskočil na pomoč. Zavedali smo se, da se je zgodila tragedija, a vselej ostaja kanček upanja. Helikopter nas je odložil blizu kraja nesreče, a takoj ko smo naredili prve korake peš, so se pokazale prve pasti in skrite nevarnosti terena. Močan veter in razpoka v snegu sta nam pognala adrenalin po žilah in pospešila srčni utrip, kar je normalna reakcija še tako pogumnega pohodnika.« Mojstranske reševalce je čakala najhujša naloga, poskrbeti so morali zgolj za to, da so truplo brez življenja spravili v vrečo in ga s helikopterjem prepeljali v dolino. Psa, ki ga je imela pohodnica v nahrbtniku in je nesrečo pod plazom preživel, so v dolino prenesli turni smučarji, ki so naleteli na truplo, saj so se odločili, da bi bilo nadaljevanje poti proti Kredarici preveč tvegano.
